Dr. Dušan Rutar
Jutri grem na predavanje, ki ga bo imel v Ljubljani ugledni britanski profesor angleške književnosti Terry Eagleton. Pred časom sem poslušal njegovo predavanje o ateizmu, o čemer nameravam spregovoriti v tem zapisu, saj se mi zdi tema zelo pomembna za življenje v času, v katerem smo se znašli. Ateizem nikakor ni enostavna človekova drža. Pravzaprav je izjemno težko biti ateist, pravi Eagleton. Zakaj?
Ker je religija daleč najuspešnejši način delovanja popularne kulture v zgodovini človeštva, poudarja profesor. Nobena druga človekova dejavnost se niti približno ne more primerjati z njeno uspešnostjo, če z izrazom uspešnost mislimo na to, koliko milijonov in celo milijard ljudi vsak dan povezuje svoje spontane običajne izkušnje sveta in vsega v njem z religioznimi idejami oziroma praksami.
Poleg tega je res še nekaj drugega. Niti približno si namreč ne moremo predstavljati, da bi ljudje pobijali drug drugega v imenu umetnosti ali znanosti, medtem ko ne mine dan, da se ne bi lasali za tega ali onega boga. Morda se z religioznimi heroji primerjajo, od daleč, kajpada, in v zelo majhnem obsegu, le sodobni športni gladiatorji, zavezani sodelovanju v gigantskih spektaklih.
Vsakdanje življenje v 21. stoletju je tako, da je vsak posameznik prepuščen samemu sebi, kar pomeni, da lahko dela in celo verjame, kar hoče. Nobenih velikih humanističnih ali razsvetljenskih idealov ni, v katere naj bi verjeli, jim sledili ali jih zagovarjali. Zdi se celo, da ni dobro, če človek verjame ali močno verjame v nekaj; ljudje radi rečejo, da ne smeš preveč verjeti nikomur in v nič. Vtis je, da je pomembna le gola vsakdanja pragmatičnost, zavezana neki zakonitosti, o kateri bom spregovoril v nadaljevanju.
Zadeva je namreč še nekoliko kompleksnejša, pravi Eagleton. Danes lahko vsakdo verjame, kar hoče, dokler deluje znotraj okvira, v katerem prevladuje mnenje, da vsakdo lahko verjame, kar hoče, dokler deluje znotraj tega okvira.
Ta okvir je kajpak kapitalizem, poganja pa ga zelo preprost princip: zvečer je dobro imeti več denarja ali kapitala kot zjutraj. Je torej dobro verjeti v ta princip? Pravzaprav ni pomembno, ali kdo verjame vanj ali ne, saj deluje tudi brez človekovih verjetij. Je torej treba verjeti v Boga, se je treba pretvarjati, da je še vedno živ? Ne, nobenega dobrega razloga ni za kaj takega, kajti, kot rečeno, okvir ali sistem se ohranja pri življenju neodvisno od prepričanj ljudi.
Znotraj orisanega okvira torej nikakor ni treba verjeti v Boga, saj zadošča vsakdanji pragmatizem, kot rečeno. Kaj potem delajo ljudje, ko vendarle verjamejo v Boga in trdijo, da so verni?
Vprašanja niso nepovezana s temeljnim vprašanjem, ki ga obdelujem že precej časa, to pa je vprašanje, kdo jamči za družbeno pravičnost.
Družbena pravičnost je zavezana univerzalnim moralnim in etičnim principom, za delovanje družbe pa je izjemno pomembna, kajti ljudje še lahko prenašajo neenakosti, ne morejo pa prenašati nepravičnosti.
Ali je potemtakem nujno, da kdo jamči za družbeno pravičnosti ali pa je dovolj postmoderni žargon, ki zajema tudi napoved, da bo prihodnost vselej več istega, kar pomeni, da bo enaka današnjemu dnevu, le več blaga in vsega drugega bo na trgih?
Kako odgovoriti na zapisano vprašanje v svetu, v katerem nekateri dejansko verjamejo preveč (fundamentalisti, teroristi, skrajni populisti), in nekateri preprosto premalo? V kaj verjeti v svetu, v katerem ni treba verjeti nikomur in v nič?
