Dr. Dušan Rutar
Na začetku življenja vsakega človeka je univerzalna in brezčasna ideja enakosti. Dokler živimo v hierarhično urejenih občestvih, je to res zgolj ideja, ki jo ljudje poznajo ali pa je tudi ne – v vsakem primeru je nepomembna. Seveda pa se zadeve lahko tudi spremenijo. V vsakdanjem končnem življenju jo lahko uresničuje le to, kar imenujejo Stari demos. Demos tvorijo ljudje, ki so spodaj in nimajo moči. Lahko so živo zainteresirani za idejo enakosti, izhajajoč iz lastnih izkušenj družbene podrejenosti in nepravičnosti. Potem se začnejo vesti drugače. Skupaj, ne vsak zase, kot kolektivni politični subjekt, na temelju ideje o enakosti čisto vsakega človeka kot simbolnega bitja. Ali kot pravi prav tako stara misel: potrebujemo mreže, ne piramid. Foucault pa bi dodal: vselej obstajajo dobri razlogi, da se človek upira hierarhijam, nemoči, izkoriščanju in prevladam. Drugo ime za to je: etična dejanja. Temeljijo na medsebojnem zaupanju in delitvi. Naslov filma, ki smo si ga privoščili ob veganski jedači in pijači, je zelo preprost: Circle (Aaron Hann, Mario Miscione, 2015). Kar se dogaja v njem, kognitivno ni preprosto, je pa obenem vredno vse naše pozornosti, saj nas popelje v samo jedro tega, kar imamo ljudje v vsakdanjem življenju med seboj ali pa bi bilo dobro, če bi imeli. Petdeset najrazličnejših ljudi, mladih, starih, belcev, temnopoltih, moških, žensk, gejev etc., se znajde na enem samem in zelo omejenem kraju, kar med drugim pomeni, da se nihče ne sme premakniti z mesta, na katerem stoji, saj vsak tak premik pomeni takojšnjo smrt. Vsi so torej povsem statični in vsaj na začetku nimajo najmanjše ideje, zakaj so tu, kje sploh so, kakšen smisel ima vse skupaj, kaj se bo zgodilo z njimi, kdo jih je postavil tja.
Kot simbolna bitja začnejo kajpak takoj razmišljati in razpravljati, da bi prišli do odgovorov na vprašanja, ki se jim po nujnosti zastavljajo. In njihovo razmišljanje je zares vredno naše pozornosti, kot rečeno, kajti na dan prihajajo vse mogoče ideje, ki jih sicer poznamo, a se jim bolj ali manj spretno izogibamo, ker vemo, da bi imeli zaradi njih težave, če bi jih javno razglašali. Očitno je namreč, da so ujeti, da nekdo ali nekaj upravlja z njimi in hoče nekaj od njih.
Temeljno vprašanje je, kaj se dogaja, kaj hoče. Takojšnji odgovor je na dlani: nekdo jih je spravil na ta kraj, da bi drugega za drugim po načelih, ki jih še ne poznajo, odstranil s prizorišča, kar pomeni, da bodo najverjetneje umrli vsi razen zadnjega. Perspektiva je zares grozljiva.
V resnici je tako, kot se kmalu izkaže, saj vsake dve minuti eden od njih izgine. Takoj je na delu strah in seveda poskusi, da bi nekako našli rešitev. Natančneje: vsakdo se trudi, da bi našel rešitev zase. Ne uspeva jim, čeprav se naučijo pravil, po katerih jih odstranjujejo. Spoznajo namreč, da sami odločajo, kdo bo naslednji na vrsti, in da nimajo nobene druge možnosti.
Torej odločajo, kdo naj bi preživel. Vdajo se v usodo, nekateri se celo prostovoljno javijo za odhod. Na koncu so na prizorišču le še mladenič, deklica in noseča mlada ženska. Torej so tam štirje. Morda nezavedno že navijamo bodisi za deklico, ki ima še vse življenje pred seboj, bodisi za mlado žensko in njenega nerojenega otroka, ki ima še več življenja pred seboj.
Toda obenem nas stiska, kajti zdi se, da lahko preživi en sam. Noseča ženska torej ne, saj ima v sebi otroka, kar pomeni, da sta tam dva. Torej bo izbira med deklico in mladeničem. Zdi se, da je vendarle jasno, kdo naj bi preživel.
A nič ni čisto tako, kot je videti.
Mladenič je prebrisan, spreten in neusmiljen, zato mu uspe preživeti. Deklica umre, ker je naivna, mlada noseča ženska umre, ker se ne znajde dovolj hitro in odločno, njen nerojeni otrok umre, ker ne more odločati, zato odloči mladenič.
Preživi, toda na koncu vendarle ne moremo vedeti, ali so neznanci izbirali ljudi zato, da bi izbrali najboljše, ali zato, da bi izbrali tiste, ki so sposobni odstraniti celo najboljše. Ne vemo, kakšna je nadaljnja usoda preživelih, saj je filma preprosto konec, kar pomeni, da je končna sodba prepuščena nam.
Nikakor ne mislim na preživetje najmočnejših. Daleč od tega. Ljudje namreč morajo sodelovati, sicer ne morejo preživeti. Vselej že sodelujejo in v preteklosti vselej že so sodelovali, sicer nas sploh ne bi bilo tukaj. Etični razvoj zato nujno pomeni napredek k egalitarnosti, sodelovanju in skupnemu delovanju za preživetje, ki je danes v luči podnebnih sprememb aktualnejše kot kadarkoli doslej. Zgolj razsvetljenstvo seveda ni dovolj.
Potrebno je še nekaj. Nekaj, za kar pričuje klasična anarhistična misel: egalitarnost ustvarjajo ljudje v družbenem polju, v katerem jim je zanikana. Nikoli je ne bodo ustvarjali ljudje, ki so na hierarhičnih lestvicah zgoraj, kaj šele pripadniki elit ali oblasti.
Morda jim bo uspelo, morda pa jim tudi ne bo. V filmu jim ni uspelo, ker jim kratko malo ni moglo.
