Dr. Dušan Rutar
Načelo poti nam pove, da ne obstaja ena sama univerzalna pot skozi življenje, da ne obstajajo univerzalne faze, skozi katere naj bi šlo človeško bitje od rojstva do smrti, da ne obstaja normalno življenje. Obstajajo različne poti, po katerih se človek uči, raste in dosega cilje, ki si jih zastavlja; pomembno je, da so zares njegovi, ne od koga drugega. Ljudje pa v resnici sorazmerno težko sprejemajo predstavljeno načelo, ker so vzgojeni, da obstajajo pravilne poti skozi življenje in da obstaja celo ena sama pravilna; imenujejo jo normalna. Spoštovanje različnosti je zato načelo, ki se sicer lepo sliši, v vsakdanji praksi pa ima resnega nasprotnika: cinizem, egocentrizem, narcizem in sebičnost posameznikov, ki verjamejo v normalno, pravilno, tipično in povprečno. Ljudje in tudi nekateri strokovnjaki so zato še vedno močno prepričani, da obstaja tipični otrok, da obstaja normalen razvoj tipičnega otroka, da je dobro biti normalen in tipičen, da je dobro, če je s človekom vse v redu. Če otrok odstopa od normalnega razvoja, je z njim gotovo nekaj narobe, verjamejo.
Vedno znova slišimo, da je s človekom, ki odstopa od tipičnega in normalnega, nekaj narobe. Včasih se zdi, da ljudje vedno znova odkrivajo, da je z nekom nekaj narobe. Kot bi imeli radi ugotavljanje, da je s kom kaj narobe, kot bi hodili po svetu z lupo in odkrivali, kaj vse je s kom narobe; v tem prepoznavam svojevrstni užitek v strogo psihoanalitičnem pomenu besede.
Enako je videti, da je človekovo življenje kot vzpenjanje po lestvi, po kateri se je treba vzpeti do vrha, če je le mogoče, vsekakor pa do tja, do kamor se vzpnejo tudi vsi drugi; ni dobro in gotovo je nekaj narobe, če obtičiš nekje spodaj. Kot da obstajajo cilji tam zunaj, objektivni v svoji statičnosti, ki bi jih bilo treba doseči, da bi človek uspel.
Nič od tega ne obstaja, toda številni ljudje verjamejo, da obstaja. Zaradi vsega tega so pogosto prestrašeni in si ne upajo izkrčiti svoje poti, na kateri bi gradili svojo individualnost, neponovljivost in izvirnost, bili ustvarjalni in preprosto drugačni od vsakega drugega človeka, ker to tako ali tako so. Uporabljajo nasvete drugih ljudi, pozabljajo pa, da so sami drugačni, da je življenje zanimivo predvsem v svoji nepredvidljivi kaotičnosti in da je krčenje svoje poti skozi življenje obenem njegov pomen in smisel, ki prav tako ne čaka tam nekje, da ga zgolj najdejo in si ga prilastijo.
Toda tesnoba in stres nista nekaj, kar bi podcenjevali ali smeli podcenjevati. Ne eno ne drugo ni dobro, in počasi uničuje ljudi. Prav tako ne bi smeli biti naivni, kajti ko številni ljudje razmišljajo na način, ki ga opisujem v teh dnevniških zapisih, verjamejo še nekaj.
Verjamejo, da je vsak človek nadomestljiv. Tako razmišljanje je zelo logično in pričakovano. Vsak človek je nadomestljiv z drugim človekom, ki se prilega sistemu. Pomemben je namreč sistem, pomembno je, da se ljudje prilegajo njegovemu delovanju kot delčki sestavljanke. Ko se delček ne prilega več, ga pač zamenjajo z drugim, ki se prilega; tam vztraja, dokler se prilega, potem pa nič več, ker ga zamenjajo, saj je zamenljiv oziroma nadomestljiv.
Zadeva s povprečji, z normativnim razmišljanjem in s prileganjem sistemom je torej nadvse preprosta, za številne ljudi pa stresna in celo uničujoča.
