Kakšen bo jutri …

Dr. Dušan Rutar

O jutrišnjem dnevu lahko razmišljamo na tri načine. Prvič, jutri bo na voljo le še več istega. Drugič, jutrišnji dan ne bo povsem enak današnjemu, mu bo pa na las podoben. Tretjič, preprosto ne vemo, kakšen bo jutrišnji dan, in ne moremo vedeti. Mene zanima predvsem slednja možnost.

Besede in dejanja

Dušan Čeferin

Nekega mladeniča je v bolnišnici potem, ko si je po akutni epizodi shizofrenije že kar lepo opomogel, obiskala mati. Mladenič je bil obiska zelo vesel in je mater objel. Mati je za trenutek otrpnila. Mladenič je roki takoj umaknil. Mati ga je vprašala, ali je nima več rad. Mladenič je zardel. Mati je to opazila in ga prav ljubeče ter prijazno spomnila, da se mu res ni potrebno sramovati čustev, ki ga preplavljajo, se teh čustev bati in jih skrivati pred ljudmi. Kmalu po materinem odhodu je mladenič telesno napadel člana osebja bolnišnice.

Vstaja ali zgodba z druge strani

Dijana Kožar Tratnik

Rada bi vam povedala zgodbo o tem, kako je na drugi strani.

Spoznajte svoje parazite

Dr. Dušan Rutar

Zakaj vam ne pustim blizu? Zakaj si želim vašega zaupanja, obenem pa delam vse, da bi vas odrinila od sebe? Zakaj to delam? Kaj sploh delam? Tako se sprašuje mlada dama, ki ne more razumeti lastnega početja, saj je tako nenavadno in v nasprotju z zdravim razumom.

Najlepši, ko spimo

                                                               Špela Razpotnik
Rojevamo otroke in potem si dajemo dela s tem, ali bodo dovolj pogosto in dovolj trdno spali, da bomo lahko mi v miru sedeli, surfali po netu, kaj je novega, in pili kavo. Izumljamo različne tehnologije uspavanja, zibanje, pomirjevalne čaje, kopeli, vožnjo z vozičkom, v avtu in še kaj. Kdaj utrujeni starši delujemo, kot da so vse dnevne aktivnosti namenjene temu, da bo otrok zvečer prijetno utrujen in bo trdno in sladko zaspal. Potem bo spal kot dojenček in starši si bomo lahko oddahnili ter ga le še pokrili in se blaženi čudili, kako zelo lep je naš otrok, ko spi.

Visoka cena materializma

Rok Kralj

Na tej točki človeške zgodovine imamo dovolj virov, da nahranimo, zagotovimo bivališče in izobrazimo slehernega prebivalca Zemlje. Ne samo to: hkrati imamo globalno zmožnost izboljšanja zdravstvenega varstva, se učinkovito boriti proti nevarnim boleznim in zmožnost, da očistimo okolje. Da ti viri obstajajo, ni samo utopična fantazija, pač pa realnost, o kateri ni potrebno dosti razpravljati. (Richard M. Ryan v predgovoru knjige Visoka cena materializma ameriškega psihologa Tima Kasserja.)

Kdo sem

Dr. Dušan Rutar

Včasih, ampak zares samo včasih, srečaš človeka za samo nekaj kratkih trenutkov, pa se spremeni celotno tvoje življenje. In spet drugič poslušaš leta in leta dolgočasne ljudi, ki modrujejo o avtoriteti in o tem, kako vplivati na mlade ljudi, da bi bili drugačni, pa se ne spremeni prav nič. Zakaj je tako?

Bojevniki za mavrico

Dr. Dušan Rutar

Nekateri jih imenujejo mavrični bojevniki. Še ena kategorija. Še ena klasifikacija. Pravijo, da je potrebna. Da je razvrščanje ljudi potrebno. Pa obvezno govorjenje o motnjah in drugačnih ljudeh tudi. Spada zraven. Da se ve, kdo je moten in kdo ni, kdo je drugačen in kdo ni drugačen. Imajo polno mnenj, zakaj je tako delovanje koristno in dobro in uporabno. Sodobna znanost pa pravi bistveno drugače, zato je še upanje. Raziskava, objavljena nedavno v reviji New Scientist (Creative people physically see and process the world differently, april 2017), nesporno dokazuje, da so ljudje, ki so zmožni za ustvarjalno delo, že po definiciji drugačni. To pomeni, da drugače zaznavajo svet, drugače ga čutijo, razlagajo in se zato tudi drugače obnašajo. Drugače kot kdo?

Sralci

Dr. Dušan Rutar

Povsod so. Okoli nas so kot molekule zraka, vsak dan so tam in dobro vemo, da ne bodo izginili, kot ne bodo izginile molekule. Prav tako vemo, da ne bodo umolknili in da se bodo oglašali znova in znova in znova in vselej. Prepoznavamo jih in vemo, da so prazni kot sod, čeprav nenehno govorijo in govorijo in govorijo. Obstajajo namreč ljudje, ki so preprosto brezbrižni do resnice. To so ljudje, ki jim je kratko malo vseeno, kakšna je resnica – na primer njihovih družbenih življenj. In ker jim je vseeno, govorijo v tri krasne, kar jim pade na pamet. Ne lažejo, ker jim je za resnico vseeno, kot rečeno, ampak pametujejo in vztrajajo pri pravici do svojega mnenja. Imenujem jih sralci, ker imajo možnost in zmožnost, da na vsakem koraku, v vsakem čisto vsakdanjem pogovoru, na forumih na medmrežju, na javnih krajih, v medijih in sploh kjerkoli serjejo, kar pomeni, da preprosto brezbrižno trobijo in razglašajo svoja mnenja, svoje ideje, svoje nebuloze, svoje nepreverjene stavke, svoja sms sporočila, svoje čivkanje, karkoli jim pride na misel, ker so samovšečni in morda verjamejo, da morajo njihovo drisko poslušati vsi, kar jih je. In potem zasipavajo ljudi v smetjem, z nepomembnim čvekom, s totalno bizarnimi podatki in informacijami in s puhlicami in z vsem, kar pač tvori sranje, zasipavajo svet in ga polnijo in se nad vsem tem početjem še navdušujejo in zavzemajo položaje in uspevajo in so politiki in postajajo šefi in direktorji in vodje in predsedniki in vse drugo iz tega registra, dobivajo moč in oblast, da lahko serjejo še naprej in še bolj, kajti za njihovo sranje je značilno, da ga ne more biti nikoli dovolj, ker sami verjamejo, da bi ga bilo dovolj samo, če bi ga bilo neskončno veliko, to pa je nemogoče, zato ne bodo nikoli utihnili.

Ime krize ali vse je v redu

Dr. Dušan Rutar

Doslej smo ugotovili tole: brez Lenina ne bi bilo revolucije leta 1917. Pred stoletjem torej. To je bil frontalni napad na kapitalizem. Bil je napad na imperializem, na velikanske imperije, pospešil je dekolonizacijo. Današnje ponudbe upora in protesta proti kapitalizmu so največkrat anemične, brezzgodovinske, apolitične, kot da je mogoče svet spreminjati v salonu, z lepimi mislimi na ustnicah, z učenjem joge, z meditiranjem in s poudarjanjem kritičnega mišljenja, kot se ga učijo v šolah. Sam razmišljam bistveno drugače. Trenutno berem tole knjigo: Nikita Dhawan, Antke Engel, Christoph H. E. Holzhey, Volker Woltersdorff (ured.). Global Justice and Desire: Queering Economy (Routledge, 2015).

Hvala, ker me poskušate imeti radi

Dr. Dušan Rutar

Tako mi je napisala na listek mlada dama, ki hodi k meni na pogovore že kar nekaj časa. Napisala mi je v trenutku, ko je odhajala od mene in sem nekomu razlagal dinamiko odnosov med analitikom in pacientom, ko sem torej poskušal pojasniti, katera sta osnovna pogoja vsake analize: transferni odnos ali ljubezen do analitika; pacientovo vztrajanje za okopi, kjer se počuti varnega, čeprav trpi.

Usoda idej

Dr. Dušan Rutar

Pridejo dnevi, ko sem žalostna. Včasih sem žalostna zaradi zdravstvenih težav, ki jih imam, drugič sem žalostna brez vidnega razloga. Vrtim se v začaranem krogu, iz katerega izstopim samo včasih in za kratek čas. Včasih se sprašujem, zakaj me nihče ne razume, drugič se sprašujem, ali sama razumem spraševanje, zakaj me nihče ne razume. Tako mi je govorila mladenka oni dan, ko sem sicer bral neko knjigo.

Več akcije

Dr. Dušan Rutar

Vedno znova lahko slišimo ljudi, navadno so mladi, zdravi, vitki in lepi, ki nam prek različnih medijev sporočajo, da potrebujemo (še) več akcije, da morajo biti naša že tako dinamična življenja še dinamičnejša, še hitrejša, še bolj raztegljiva in še prožnejša. Sam se nikakor ne morem prepoznati kot subjekt takih nagovorov. Zakaj ne?

Najprej človeštvo

Rok Kralj 

Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva. (Jiddu Krishnamurti, Freedom From the Known)

Gniloba, ki nič ne dela

Dr. Dušan Rutar 

Vse življenje sem bila njena ali njegova, le svoja ne. Ponoči kričim in jokam, ker moram vse to držati v sebi. Včasih jočem ure in ure, ker se bojim. Potem vse skupaj zatrem, počutim pa se še slabše. Nimam pravice, da svobodno odločam o svoji lastni eksistenci; moj hendikep je, da živim. Dolgo časa sem se neumorno trudila, da bi naredila vse, da me vi ne bi marali. Obenem pa sem si vedno želela, da bi bilo nasprotno, da bi me imeli radi. In ni mi uspelo, vi ste res človek, ki sem ga ves ta čas pogrešala. Jaz sem strup in že tako ali tako škodim vsem okoli sebe in nočem škoditi še vam, ker ste dejansko prvi človek, pri katerem si želim, da mi to ne bi uspelo; drugje mi namreč ves čas uspeva. Počutim se kot v kletki z levi, ki me bodo ravno zdaj raztrgali. Bojim se samote in tišine, ker potem pride ven tisto, kar je človeškega v meni. Zakaj me sploh marate? Nekdo je rekel, da je tisti moj psihiater ali kaj je že gniloba, ki nič ne dela (mislil je na vas). Hvala, ker ste zdržali vse moje odpore.