Špela Razpotnik
Rojevamo otroke in potem si dajemo dela s tem, ali bodo dovolj pogosto in dovolj trdno spali, da bomo lahko mi v miru sedeli, surfali po netu, kaj je novega, in pili kavo. Izumljamo različne tehnologije uspavanja, zibanje, pomirjevalne čaje, kopeli, vožnjo z vozičkom, v avtu in še kaj. Kdaj utrujeni starši delujemo, kot da so vse dnevne aktivnosti namenjene temu, da bo otrok zvečer prijetno utrujen in bo trdno in sladko zaspal. Potem bo spal kot dojenček in starši si bomo lahko oddahnili ter ga le še pokrili in se blaženi čudili, kako zelo lep je naš otrok, ko spi.
Potem ga bomo dali v šolo, da bi se česa naučil ali kako že ... ali pač le zato, ker je šola dostopna, brezplačna in za povrh še obvezna. Potrdila, diplome in priznanja, ki jih je v njej mogoče pridobiti, pa odpirajo vrata v svet uspeha in materialnega blagostanja ali celo prestiža, če bomo dovolj dobri. Z res dobrimi spričevali, ki jih je v šoli mogoče pridobiti, se odprejo vrata do elitnih šol, ki sprejemajo le odličnjake, iz njih pa na fakultete, ki odpirajo pot do dobro plačanih poklicev, takih pač, ki v danem trenutku najbolje servisirajo kapitalistični sistem. Šola tako pravzaprav služi temu vele-tekmovanju za omejena mesta pri pipah globaliziranega sveta, skozi katere za ceno bede in morije vse večjega dela zemeljske oble v žepe izbrancev tečejo evri.
Iz takih šol prihajajo otroci izmučeni domov, kjer se lahko malo sprostijo in si oddahnejo od učenosti in kljukanja pravilnih odgovorov. Pri sproščanju pomaga televizija, računalnik ali telefon. Če so se v šoli kakor da izobraževali, se lahko zdaj za sprostitev malo razizobrazijo. Vase lahko spustijo polno dozo neumnosti in poenostavitev, ki jim jih prodaja zabavna industrija, ob tem pa nehote, kot po popkovini, vsrkajo še navodila, kakšni morajo postati in kaj vse potrebujejo, da bodo lahko in.
Rojevamo jih, a potem nam je njihova živost utrujajoča, izobražujemo jih, da bi jih lahko potem po dolgem in počez razizobrazili. V družbi sproti razvijamo odlične mehanizme izničevanja česarkoli prelomnega ali splošno koristnega.
Živeli bi radi v čistem in zdravem svetu, a vozili bi se z avtomobili, kupovali bi na kupe nepotrebnih stvari, zavitih v še manj potrebno embalažo, za katero nas najmanj zanima, kaj se z njo zgodi, ko jo stlačimo v tri ali več delne plastične koše in se za nas ta zgodba zapre.
Sežigalnice odpadkov v odročnih dolinah zaposlujejo in obenem zastrupljajo okoliške ljudi, pri čemer se ne ve, ali bodo ti prej dobili nakazano plačo ali resne zdravstvene posledice. Korporacije, ki vodjo sežigalnice, sponzorirajo lokalne medije in športne klube, povabijo učence in učenke, naj pridejo posadit vsak eno drevesce in naj narišejo risbico o varovanju okolja, ki bo razstavljena v avli korporacije. Otroci se v šoli pogovarjajo o ekologiji in povedo jim, v kateri predelček sodi kakšen del odpadkov, v posledice delovanja sežigalnice blizu šole se ne spuščajo. Vsak bo dobil kuli in vrečko z logotipom korporacije, ki zaposluje starše. Vse bo, kot mora biti.
Učili se bodo, da bi ne vedeli. Izobraževali se bodo, da bi izgubili svoj obraz.
In tako nam je, se mi vse bolj zdi, do ohranjanja nekakšnega nekrofilskega ždenja in nam prav res ni do življenja. Pustili smo se zabarikadirati z nakupovalnimi centri, ki se imenujejo zeleni center, mestni park, na ceste, ki vodijo v te neskončne hale pa so nalepili neke neumnosti o zelenem mestu, zdravju in gibanju.
Zdi se mi, da ta kapitalistični balon pušča in da se prazni. Da ga ne uspejo več sproti polniti z lažmi, saj te postajajo vse bolj prozorne.
Zato pa, saj, kaj bi se razburjali, kajne, saj je vse lepo in prav, v bleščečem svetu živimo, osvetljujejo nas neonske luči in zavijemo se lahko v vedno nove šumeče proizvode. Zakaj neki, le zakaj, bi si želeli za povrh še živeti?
Najlepši smo, ko spimo. Taki smo kapitalizmu najbolj všeč.
