Dr. Dušan Rutar
Nekateri jih imenujejo mavrični bojevniki. Še ena kategorija. Še ena klasifikacija. Pravijo, da je potrebna. Da je razvrščanje ljudi potrebno. Pa obvezno govorjenje o motnjah in drugačnih ljudeh tudi. Spada zraven. Da se ve, kdo je moten in kdo ni, kdo je drugačen in kdo ni drugačen. Imajo polno mnenj, zakaj je tako delovanje koristno in dobro in uporabno. Sodobna znanost pa pravi bistveno drugače, zato je še upanje. Raziskava, objavljena nedavno v reviji New Scientist (Creative people physically see and process the world differently, april 2017), nesporno dokazuje, da so ljudje, ki so zmožni za ustvarjalno delo, že po definiciji drugačni. To pomeni, da drugače zaznavajo svet, drugače ga čutijo, razlagajo in se zato tudi drugače obnašajo. Drugače kot kdo? 
Najprej drugače kot ljudje, ki jih okolica tako ali drugače sili k odpovedovanju različnosti in drugačnosti. Ljudje so namreč pogosto prav obsedeni z razvrščanjem, z diagnosticiranjem in nalepkami, ki jih dajejo drug drugemu. Na žalost so sorazmerno hitro pripravljeni podleči pritiskom in se podrediti pričakovanjem ljudi iz okolice, kako se vesti, kako govoriti, kako razlagati svet in kako ga zaznavati. Ljudje se zato nenehno vrtijo okoli ugotavljanja, kaj je prav in kaj ni, kaj je motnja, kaj je oviranost in kaj je pomanjkljivost.
Pomembne pa so natanko besede, kot je pokazal Freud, pred njim pa Platon. Ni vseeno, katere uporabljamo. Seveda z njimi ne mislimo nič hudega. Na tem svetu je tako ali tako malo ljudi, ki bi hoteli misliti kaj hudega. Huje je, da mnogi ljudje sploh ne mislijo v strogem pomenu besede.
Najlepše pa je tole: ljudje, ki so drugačni, so zgolj drugačni. Drugačni so od vsake klasifikacije in od vsakega drugačnega človeka. Drugačni so od same drugačnosti, kot jo navadno razumejo ljudje.
Na misel mi pride zelo preprosto vprašanje, ki je skoraj trivialno: kako močno ljudje sploh podpirajo ustvarjalnost in s tem drugačnost ter kako pogosto jo zatirajo ali pa so do nje kratko malo brezbrižni, ker jih je enostavno strah? Verjetno ni človeka, ki ga ne bi kdaj v življenju strašili s pritajenim le kaj porečejo drugi?, ki se jih je zatorej treba bati.
In onkraj takega imaginarnega vsakdanjega ugotavljanja o namerah ljudi se dogaja nevidno družbeno in sistemsko nasilje, ki ga dobro ponazarja skorajšnji predlog ameriškega predsednika in njegovih strokovnjakov, kako bi v naslednjih letih povečali količine denarja za obrambo ter zmanjšali izdatke za neprofitne dejavnosti in javno porabo.
Na primer: 44 milijonov Američanov, ki uporabljajo bone za hrano (food stamps), to je izjemno visoka številka, ki si je v resnici niti ne predstavljamo, bo imelo na voljo bistveno manj sredstev, saj jih nameravajo zmanjšati za 30 %. Izdatke za vojsko bodo torej povečali, izdatke za hrano za najrevnejše pa zmanjšali.
Podatek nam pove, da še tako idilično razmišljanje o inkluziji in odprti družbi v trenutku postane puhlica, dim v vetru, ko se tako drastično zmanjšajo sredstva.
V istem času bodo ZDA namenile tudi gigantska sredstva za razvpiti projekt, o katerem je govoril ameriški predsednik že v času predsedniške kampanje: za gradnjo zidu na meji z Mehiko.
Veliko denarja torej za vojsko, ki je namenjena ubijanju ljudi, za zidove, prepreke, nadzorne naprave, veliko manj za revne ljudi. V tako norem svetu živimo, obenem pa nas skušajo javni sralci iz dneva v dan prepričati, kako vse raste in kako dobro nam gre.
Saj nekaterim gre zares dobro, o tem ni čisto nobenega dvoma.
Slika: Sanjal sem (foto: Dušan Rutar)
