Dušan Čeferin
Nekega mladeniča je v bolnišnici potem, ko si je po akutni epizodi shizofrenije že kar lepo opomogel, obiskala mati. Mladenič je bil obiska zelo vesel in je mater objel. Mati je za trenutek otrpnila. Mladenič je roki takoj umaknil. Mati ga je vprašala, ali je nima več rad. Mladenič je zardel. Mati je to opazila in ga prav ljubeče ter prijazno spomnila, da se mu res ni potrebno sramovati čustev, ki ga preplavljajo, se teh čustev bati in jih skrivati pred ljudmi. Kmalu po materinem odhodu je mladenič telesno napadel člana osebja bolnišnice. 
Zgornji odstavek sem prebral v knjigi, ki jo je nekaj dni nazaj moja roka na slepo izbrala na knjižnih policah. Opisani dogodek me je spomnil na odnos naše družbe do vseh tistih posameznikov in skupin, ki so, ali pa bi lahko bili, deležni tako imenovane inkluzije. V čem je problem? V čem je podobnost med odnosom matere do njenega neprijetno in nerodno drugačnega sina ter odnosom naše družbe do njenih članov, ki so prav tako neprijetno in nerodno drugačni?
Inkluzijo zaznamuje govorjenje. Resničnega ali trajnega učinka v življenjih izključenih, ki jih poskušamo vključiti, pa večinoma pravzaprav niti ni tako zelo veliko. Inkluzija ne pomeni in ne zagotavlja dejanske vključenosti tistih, ki so je deležni, čeprav si tisti, ki inkluzijo izvajajo, resnično prizadevajo, veliko delajo, so nadvse prijazni in strokovni ter imajo o inkluziji povedati veliko lepega. Ali niso vse lepe besede o inkluziji le izraz nemoči, dejanje volje in rezultat pobožnih želja brez resnične moči, resnične volje in resnične želje po dejanski rešitvi problema izključenosti? Ali niso sporočila v zvezi z inkluzijo, ki jih pošilja družba drugače drugačnim, enaka prijaznim, a žal praznim, besedam matere v zgornjem opisu?
O ekskluziji ali izključenosti ni prav veliko govora, če ga je sploh kaj. In vendar je ravno izključenost ena najpomembnejših, če ne celo najpomembnejša okoliščina v življenjih izključenih. Izključenost je v življenjih izključenih veliko bolj prisotna kot bolj ali manj bežni trenutki organiziranih dejavnosti v okviru inkluzije. Ekskluzija se pojavi in obstaja brez besed. Je veliko bolj resnična. Izključeni jo doživljajo na mnogih ravneh v večini vsakdanjih situacij, v katerih se znajdejo. To se zgodi najpogosteje brez ene same izgovorjene besede. Ali ne ustrezajo vsa ta sporočila, ki so jih izključeni deležni v trenutkih resnice ob vsakdanjih situacijah izven okvira dejavnosti in besed inkluzije, govorici telesa matere?
Inkluzija je polna besed, glasna, organizirana, artikulirana, omejena. Pojavi se le tam, kjer jo ustvarijo usmerjeni in organiziran napori. Inkluzija ne vztraja sama od sebe. Inkluzijo je potrebno organizirati. Inkluzijo je potrebno vzdrževati. Če ni nikogar, ki bi si zanjo zavestno in usmerjeno prizadeval, sama od sebe izgine.
Ekskluzija se dogaja brez besed, je nema, je neartikulirana, vseprisotna. Pojavi se povsod, kjer inkluzija ni organizirana in ni oglaševana. Ekskluzija vztraja sama od sebe. Ekskluzije ni potrebno organizirati, ker se v družbi takoj, ko ni več naporov za vključevanje, pojavi sama od sebe. Pojavi se in potem kar vztraja, za njen obstoj pa se ni potrebno nikomur izrecno in posebej truditi.
Zdi se, da razvrednoti nema govorica telesa matere sporočila njenih besed na enak način, kot to stori nema resnica ekskluzije s prizadevanji inkluzije.
Kako torej doživljajo izključeni večno razpetost med inkluzijo, ki je dejanje volje, rezultat zavestnih, usmerjenih in omejenih naporov, ter ekskluzijo, ki je trenutek resnice naše družbe?
Slika: Ne bo jim uspelo (foto: Dušan Čeferin)
