Pridejo dnevi, ko sem žalostna. Včasih sem žalostna zaradi zdravstvenih težav, ki jih imam, drugič sem žalostna brez vidnega razloga. Vrtim se v začaranem krogu, iz katerega izstopim samo včasih in za kratek čas. Včasih se sprašujem, zakaj me nihče ne razume, drugič se sprašujem, ali sama razumem spraševanje, zakaj me nihče ne razume. Tako mi je govorila mladenka oni dan, ko sem sicer bral neko knjigo.
V izjemni knjigi z naslovom Women, Resistance and Revolution: A History of Women and Revolution in the Modern World, spisala jo je Sheila Rowbotham, spoznavam prezrto zgodovino ženskih gibanj v Angliji, Ameriki, Franciji, Rusiji, v revolucijah, ki so se zgodile v Vietnamu, na Kitajskem, na Kubi, v Alžiriji. Tako knjigo je res dobro prebrati, da ni človek preveč zaplankan.
Avtorica piše: to ni zgodovina feminizma in revolucije. Zanima me zgolj drobna ideja in zanima me njena usoda. In katera je ta drobna ideja?
Zelo preprosto. Ideja je tale: osvobajanje žensk nujno pomeni osvobajanje vseh človeških bitij.
Osvobajanje je torej univerzalno ali pa sploh ni osvobajanje in je njegovo simuliranje. O čem govorim, ko mislim na osvobajanje vseh človeških bitij?
Govorim o dogodkih, ki jih je polno, le da zanje v glavnem ne vemo, predstavljajo pa usodo idej.
Sheila Rowbotham tako zapiše: 23. februarja leta 1917 (v Rusiji, op. cit.) tekstilne delavke kljub vsem ukazom in direktivam v nekaterih tovarnah ne odidejo na delo, ampak stavkajo. Svoje delegatke pošljejo k moškim sotrpinom, ki delajo v železarnah, in jih prosijo za podporo ...
V tistem trenutku bržčas nihče ni mislil, da je to prvi dan revolucije, da je to droben dogodek, ki bo na koncu začetek nečesa zares velikega.
Kaj je torej na začetku? Na začetku je trpljenje. Konec je seveda odvisen od usode idej.
Ali kot je zapisala Aksinja Karaseva (cit. po Sheila Rowbotham): me, poročene ženske, živimo v težkih razmerah, možje nas pretepajo, od njih ne slišimo spodobne besede, obravnavajo nas kot živino, zato nimamo več potrpljenja, da bi še prenašale take žalitve, in pišemo tale ultimat: Strinjamo se, da doma delamo in pomagamo svojim možem, toda v zameno zahtevamo, da nismo podrejene njihovi volji, da niso tako svobodni s svojimi rokami, da nas ne kličejo z imeni, kot so stara baba, kurba, prasica. K svojim možem se ne bomo vrnile, dokler ne bodo zapisali svojih imen na tale papir.
Neka druga mladenka mi je na koncu pogovora rekla še tole: Vajeti svojega življenja nisem imela nikoli v svojih rokah. Kako sem potem sploh živela? Ne vem. Moje besede so neumne, votle, prazne. Dvajset let nisem obstajala, sedaj obstajam in tega me je strah.
Slika: Mednarodni dan žena (detajl s plakata)
