Dr. Dušan Rutar
Včasih, ampak zares samo včasih, srečaš človeka za samo nekaj kratkih trenutkov, pa se spremeni celotno tvoje življenje. In spet drugič poslušaš leta in leta dolgočasne ljudi, ki modrujejo o avtoriteti in o tem, kako vplivati na mlade ljudi, da bi bili drugačni, pa se ne spremeni prav nič. Zakaj je tako? Vnovič sem si za potrebe nekega predavanja, ki ga bom imel čez par dni, ogledal fenomenalni, čudežni, prelomni, skoraj epski film z naslovom The Breakfast Club (John Hughes, 1985).
Resnično, v njem nastopajo mladi ljudje, ki jih kaznujejo, ker se avtoritetam zdi, da jih je treba kaznovati, ter jim dajo na voljo sobotno dopoldne, da preživijo kazen in se spametujejo, kot se reče. Pravzaprav naj bi vsakdo napisal esej o sebi, o resnici svoje identitete. Prav to tudi storijo.
Avtoritetam ne pride niti na misel, kaj jim ponujajo in kaj se bo v resnici zgodilo.
Ponujajo jim enkratno priložnost, once-in-a-life-time-chance, da se zgodi srečanje, ki jih lahko spremeni do obisti, saj resnica seže prav tja. In najlepše pri tem je, da so vsi po vrsti posebni in drugačni: piflar (the geek), športnik, ki mu je vseeno za šolo (the jock), nema izobčenka (the outcast), lepa bogata snobovka (the rich pretty-girl snob), bodoči zločinec (the future criminal). Na koncu nihče ni enak, vključno z gledalcem; vsakdo postane zaradi srečanja drugačen.
Nekateri filmi imajo izjemno moč, da premaknejo še tako togega in uporniškega gledalca, ki najraje gleda le tiste filme, ki so mu všeč, zanje pa verjame, da so prav zato tudi dobri.
Sam mislim na druge in drugačne filme, ki nimajo nobene zveze z všečnostjo in ravno niso narejeni, da bi bili komu všeč. To so filmi, ki so odprti in odpirajo. Natanko to se zgodi tudi z mladimi v tem filmu.
Mislim na srečanje v strogem pomenu besede. Mislim na koncept, ki ga je razvijal Deleuze, ta izjemni filozof.
Ko se začnejo dijaki odpirati drug drugemu in vsi vsem, nam je kot gledalcem že jasno, da živijo na načine, ki so sicer normalni, a nevidni. Bistveno je, da nihče od njih ne želi biti, kar je, da vsakdo živi na sceni kot poseben igralec, od katerega drugi, zlasti starši, seveda, nekaj pričakujejo. Nihče ne ve, zakaj pričakujejo, ne vedo niti nosilci samih pričakovanj, a vseeno pričakujejo. That's the name od the game. Zlasti pa jih v družinah, v katerih živijo, ne poslušajo in ne slišijo.
Po ogledu filma je vse drugače. In prav je, da je tako.
Obstajajo srečanja.
Če se ne omejujemo, jih lahko razumemo.
Pravkar je izšla knjiga Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje, ki sem jo uredil. Knjiga je dobro izhodišče za razmišljanje o tem, kar nam lahko pove sodobna znanost o kognitivnih kapacitetah ljudi kot simbolnih bitij. To je zlasti pomembno, ko se začenjamo zavedati, kako so omejene.
Ljudje so vsakodnevno podrejeni temu, kar imenujemo s tujko cognitive bias. Zaradi njega na primer ne razumejo dobro vsega, kar ni linearno in predvidljivo. Težave imajo z razmišljanjem o spremembah, ki so nenadne, eksponencialne, kaotične. Da bi jih razumeli, se morajo potruditi. Potreben je kognitivni napor, ki pa je lahko tudi dober izgovor, da se jim ne ljubi.
Izgovor je kajpak slab, to pa je pomembno zlasti v času, v katerem nam pretijo globalne katastrofe epskih razsežnosti.
Srečanja med različnimi ljudmi bodo zato vse pomembnejša. Razumevanje srečevanj in pogovarjanje z različnimi ljudmi tudi.
