Dr. Dušan Rutar
Doslej smo ugotovili tole: brez Lenina ne bi bilo revolucije leta 1917. Pred stoletjem torej. To je bil frontalni napad na kapitalizem. Bil je napad na imperializem, na velikanske imperije, pospešil je dekolonizacijo. Današnje ponudbe upora in protesta proti kapitalizmu so največkrat anemične, brezzgodovinske, apolitične, kot da je mogoče svet spreminjati v salonu, z lepimi mislimi na ustnicah, z učenjem joge, z meditiranjem in s poudarjanjem kritičnega mišljenja, kot se ga učijo v šolah. Sam razmišljam bistveno drugače. Trenutno berem tole knjigo: Nikita Dhawan, Antke Engel, Christoph H. E. Holzhey, Volker Woltersdorff (ured.). Global Justice and Desire: Queering Economy (Routledge, 2015). Ključna ideja je korenita: globalna pravičnost. To je ideja, ki presega posameznikovo udobje, kopičenje dobrin in željo po uspehu.
Nekaj nam mora biti povsem jasno: ekonomija je bistveno področje povezovanja subjektivnosti ljudi, vladanja in razumevanja sveta. Družbeno pravičnost zato analiziramo skozi logiko posameznikove želje, to pa razumemo skozi dinamiko družbene pravičnosti. Analiziramo odnose, mehanizme in procese moči, prevlade in sistemskega nasilja, da bi razumeli hierarhično urejene odnose med spoloma, izkoriščanje ljudi in ekonomijo.
Brez vsega tega ne bomo napredovali nikamor. Nazaj k Leninu.
Iz Lenina so naredili kult osebnosti, kar pomeni, da so ipso facto uničili njegove ideje, saj so nanje preprosto pozabili. Pomembne pa so prav te, pomembno je, da se jih spominjamo in da jih premišljujemo, da jih rešujemo pred pozabo.
Kulti osebnosti niso pomembni in jih sploh ne bi smelo biti. Noben človek ni tako pomemben, kot so pomembne ideje. Vztrajam pri Platonu.
Lenin je bil izdelek ruske zgodovine in evropskega delavskega gibanja, poudarja Tariq Ali. Ni bil zgolj goli posameznik in ni bil človek z norimi revolucionarnimi idejami, kot mislijo danes. Zastopal je zgodovino, predstavljal je delavce. In njegove ideje so izhajale iz jasnega spoznanja o naravi njihovega izkoriščanja, kar obenem pomeni, da niso bile le njegove, saj so bile tudi univerzalne.
Univerzalno pa je tudi tole: ko je človeku nekaj jasno, ni poti nazaj.
Je le pot naprej. Za to pa je potreben pogum. Ko se ljudje trudijo biti fit, bi morali misliti zlasti nanj. Vem, da ne bodo. Niso taki časi, kot pravijo ljudje.
Kljub temu mislim na pogumne ljudi, kakršni so bili Trocki, Gramsci, Lenin. Živeli in delovali so v času, ko nihče ni mogel biti prepričan, da ga ne bodo pograbili fašisti ali drugi, kar jih je bilo zainteresiranih za oblast. In so jih dejansko pograbili, potem je bilo vsega konec. Ostale pa so ideje. Kar je vendarle dobro.
Kritično obdobje ruske revolucije je čas od aprila 1917 do oktobra oziroma novembra istega leta. Zakaj je tako zelo pomembno?
Ker je to čas, ko sklepajo politične kompromise, medtem ko Lenin opozarja, da morajo iti do konca, da morajo delavci in kmeti prevzeti oblast v deželi, da glede tega ni mogoč noben kompromis.
Podobne stvari se dogajajo ljudem v vsakdanjem življenju: v ključnem trenutku popustijo, se spotaknejo, pokleknejo, padejo. Nekateri se ne poberejo nikoli več.
Taki ključni trenutki so kritični trenutki. Če takrat popustiš in odnehaš, si izdal idejo, z njo pa tudi samega sebe, saj smo ljudje bistveno simbolna bitja.
