Moj prvi odgovor na vprašanje je zelo preprost: ko se človek loti kakega emancipatoričnega projekta, recimo, da je to projekt svobode, enakih možnosti, inkluzije itd., se začenja spreminjati. Njegovo ali njeno dotedanje partikularno življenje se začne preoblikovati, dobiva nove razsežnosti. Zakaj?
Ker pomeni boj za univerzalno premik k novemu načinu razmišljanja o sami naravi univerzalnega, s tem pa tudi o naravi lastne partikularnosti, ki ne more obstajati brez univerzalnega. Boj za univerzalno namreč ni isto kot boj za ohranitev lastne partikularnosti, obenem pa pomeni, da začne človek kot družbeno bitje drugače gledati na druge ljudi in njihova partikularna življenja, kar za nazaj spreminja tudi njega samega.
Univerzalne človekove pravice so kajpak pravice vsakega človeka. Mislim, da bi bilo izjemno težko najti človeka, ki se z zapisanim ne bi strinjal. Čisto mogoče je, da ga ne bi našli niti z Diogenovo svetilko. Toda če se strinjamo s tem, se moramo strinjati tudi z nadaljevanjem, ki logično sledi.
Na tem svetu obstaja množica pristnih, avtentičnih skupnosti ljudi, ki živijo svoja partikularna življenja in se upirajo poskusom globalnega kapitalizma, da bi jih posrkal vase. Ljudje spontano čutimo naklonjenost do takih skupnosti in smo na njihovi strani, ko skušajo ohranjati svoje načine življenja, svoje tradicije, načine razmišljanja in medsebojne odnose.
Ljudje, ki ohranjajo svoje načine življenja, pa ne potrebujejo več istega in več akcije, ki je sicer slogan globalnega kapitalističnega življenja, zaradi katerega se ljudje na različnih koncih sveta na enake načine priganjajo k delu, da bi bili čim produktivnejši in učinkovitejši.
Potrebujejo nekaj drugega in natanko tu pride največkrat do nesporazumov in razhajanj. Različni ljudje bi se morali namreč truditi povezati svoje načine življenja, ki jih hočejo ohraniti in negovati, z univerzalnimi boji za emancipacijo vseh ljudi. Če tega ne storijo, so ujeti v lastno partikularnost, ki nima ničesar skupnega z drugo partikularnostjo, saj je ločena od nje.
Vsakdo seveda lahko reče, da ga ne zanimajo boji za emancipacijo drugih ljudi, da ga zanima le njegov lastni boj, toda s tem se že odreka sodelovanju, odreka se solidarnosti in neguje le to, kar ima za svoje, ne da bi se razsvetlil in spoznal, da je tudi to, kar je najbolj njegovo, nastalo v preteklosti, in sicer natanko v poskusih njegovih predhodnikov, da bi mislili univerzalno.
V tem prepoznavamo odmev antičnega ideala, ki ga zagovarjajo vsi filozofi, in sicer vsak na svoj način: postavi v oklepaj svojo partikularnost in daj prednost univerzalnemu. Paradoks takega načina delovanja pa je tale: svojo partikularnost lahko ohranjamo le tako, da dajemo prednost univerzalnemu.
Vse je namreč zelo logično: vsaka partikularnost lahko nastaja in se ohranja kot taka le v odnosih do univerzalnega, saj je način, kako ga sploh lahko artikuliramo. Če ne bi obstajala ideja univerzalnega, tudi ne bi moglo nastati ničesar partikularnega.
Ironija današnjega življenja pa je, da je globalni kapitalizem univerzalen. To si velja zapomniti. In vsakdo ve, kaj to pomeni: denar je univerzalno menjalno sredstvo, s katerim je mogoče kupiti vse, saj je mogoče zanj zamenjati karkoli. Univerzalnost kapitalizma pa pomeni tudi izkoriščanje delavcev, ki ustvarjajo vrednost, pomeni tekmovalnost in pomeni kopičenje profitov v rokah elit. Je torej to res tista univerzalnost, ki bi jo želeli?
Seveda ni in prav zato moramo na nove načine misliti univerzalnost in jo skušati živeti, sicer smo zgolj dolgočasni podložniki obstoječega in ponavljanja istega.
Slika: Pijani Alkibijad prekine simpozij, Pietro Testa, 1648
