Dr. Dušan Rutar
Povsod so. Okoli nas so kot molekule zraka, vsak dan so tam in dobro vemo, da ne bodo izginili, kot ne bodo izginile molekule. Prav tako vemo, da ne bodo umolknili in da se bodo oglašali znova in znova in znova in vselej. Prepoznavamo jih in vemo, da so prazni kot sod, čeprav nenehno govorijo in govorijo in govorijo. Obstajajo namreč ljudje, ki so preprosto brezbrižni do resnice. To so ljudje, ki jim je kratko malo vseeno, kakšna je resnica – na primer njihovih družbenih življenj. In ker jim je vseeno, govorijo v tri krasne, kar jim pade na pamet. Ne lažejo, ker jim je za resnico vseeno, kot rečeno, ampak pametujejo in vztrajajo pri pravici do svojega mnenja. Imenujem jih sralci, ker imajo možnost in zmožnost, da na vsakem koraku, v vsakem čisto vsakdanjem pogovoru, na forumih na medmrežju, na javnih krajih, v medijih in sploh kjerkoli serjejo, kar pomeni, da preprosto brezbrižno trobijo in razglašajo svoja mnenja, svoje ideje, svoje nebuloze, svoje nepreverjene stavke, svoja sms sporočila, svoje čivkanje, karkoli jim pride na misel, ker so samovšečni in morda verjamejo, da morajo njihovo drisko poslušati vsi, kar jih je. In potem zasipavajo ljudi v smetjem, z nepomembnim čvekom, s totalno bizarnimi podatki in informacijami in s puhlicami in z vsem, kar pač tvori sranje, zasipavajo svet in ga polnijo in se nad vsem tem početjem še navdušujejo in zavzemajo položaje in uspevajo in so politiki in postajajo šefi in direktorji in vodje in predsedniki in vse drugo iz tega registra, dobivajo moč in oblast, da lahko serjejo še naprej in še bolj, kajti za njihovo sranje je značilno, da ga ne more biti nikoli dovolj, ker sami verjamejo, da bi ga bilo dovolj samo, če bi ga bilo neskončno veliko, to pa je nemogoče, zato ne bodo nikoli utihnili. Nekateri ljudje jih spodbujajo k sranju in še sami pristavljajo svoje lončke in svoja mnenja in še več čveka in mnenj in sporočil in informacij, da je mera polna. Redki se jim upirajo, redki protestirajo, saj se mnogi čutijo celo osramočene in se raje umaknejo pred sralci, ki imajo potem na žalost še več prostora za svoja sramotna početja.
Zakaj pišem o njih? Ker imajo v rokah neverjetno moč, s katero širijo svoje početje, kar pomeni, da bi jih bilo treba ustaviti, preden zaserjejo ves svet, kajti to se v resnici dogaja in časa ni več veliko. In kako jih ustaviti?
Na primer s kritičnim razmišljanjem, na primer z oblikovanjem javnih prostorov, v katerih bi namesto sranja širili dobre ideje in se pogovarjali o njih. Ena od njih je komunizem, o kateri pišem znova in znova, ker je produktivna. Naj naredim zato še kratek izlet v zgodovino.
Nihče ne more kričati na bolezen in reči, da je nora. Nihče je ne more vlačiti po ustih, kot se reče, nihče je ne more obtoževati. Za vojno sicer rečejo, da se ne sme nikoli več ponoviti, toda to je puhlica brez vrednosti, saj to vemo. O čem govorim? Oglejmo si najprej nekaj objektivnih podatkov.
Španska gripa ob koncu prve svetovne morije, od januarja leta 1918 naprej – traja do decembra leta 1920, zajame neverjetnih 500 milijonov ljudi po vsem svetu. Posledice pandemije so grozljive: 50 – 100 milijonov mrtvecev. Znanstveniki se strinjajo, da je to ena najgrozovitejših katastrof v zgodovini človeštva, primerljiva na primer s srednjeveško kugo.
Drugo dejstvo se nanaša na prvo svetovno klanje. Vojna traja od leta 1914 do leta 1918, v njej pa za povsem norimi razlogi umre vsaj 16 milijonov ljudi. Morda bi še trajala, če ne bi umrlo toliko mladih moških za špansko gripo.
In morda je natanko v tej perspektivi oktobrska revolucija iz leta 1917 pomembna kot tretje dejstvo, ki odpre povsem nove prostore javnega kolektivnega razmišljanja, kako sodelovati, kako s skupnimi močmi organizirati proizvodnjo dobrin, kako živeti kot skupnost, kako se organizirati, da ne bo nihče izključen.
Sralci kajpak ne kažejo nobenega interesa, da bi razmišljali o skupni in drugačni usodi človeštva, saj jih zanima zgolj lastno sranje.
