Gniloba, ki nič ne dela

Dr. Dušan Rutar 

Vse življenje sem bila njena ali njegova, le svoja ne. Ponoči kričim in jokam, ker moram vse to držati v sebi. Včasih jočem ure in ure, ker se bojim. Potem vse skupaj zatrem, počutim pa se še slabše. Nimam pravice, da svobodno odločam o svoji lastni eksistenci; moj hendikep je, da živim. Dolgo časa sem se neumorno trudila, da bi naredila vse, da me vi ne bi marali. Obenem pa sem si vedno želela, da bi bilo nasprotno, da bi me imeli radi. In ni mi uspelo, vi ste res človek, ki sem ga ves ta čas pogrešala. Jaz sem strup in že tako ali tako škodim vsem okoli sebe in nočem škoditi še vam, ker ste dejansko prvi človek, pri katerem si želim, da mi to ne bi uspelo; drugje mi namreč ves čas uspeva. Počutim se kot v kletki z levi, ki me bodo ravno zdaj raztrgali. Bojim se samote in tišine, ker potem pride ven tisto, kar je človeškega v meni. Zakaj me sploh marate? Nekdo je rekel, da je tisti moj psihiater ali kaj je že gniloba, ki nič ne dela (mislil je na vas). Hvala, ker ste zdržali vse moje odpore.
Tako mi je govorila mladenka, ki že dolgo hodi k meni na pogovore. Ne na terapijo in ne po antidepresive, ker so pogovori čisto nekaj drugega.

Še vedno pa živijo ljudje, ki so iskreno prepričani, da je pravo delo samo delo z rokami, kot se reče, medtem ko ljudje, ki se pogovarjajo, ničesar ne delajo in so gnili.

Vsak četrti prebivalec te države pa je na antidepresivih.

Ljudje redkokdaj rečejo, da živijo z izkušnjo popolne nemoči, čeprav so številni dejansko brez nje. Izkušnjo si je težko priznati, čeprav ima lahko njeno priznanje zdravilne učinke. Pri tem je nemara najpomembneje, da ima človek ob sebi zares dobrega sogovorca. Najslabše je, če ga nima ali pa je sogovorec nezmožen biti dober sogovorec. Ljudje sicer pogosto mislijo, da so dobri sogovorci, vendar niso. Ko se pogovarjaš z njimi, imaš občutek, kot da govoriš v prazno steno, od katere se vse odbije. Rojeva se občutek, da te sploh ne poslušajo, da te ne slišijo in da te morda sploh ne želijo slišati.

Nekateri ljudje trpijo in ljudem okoli njih se zdi, kot da se utapljajo v živem pesku in pri tem – uživajo. Užitek je v resnici težko razložiti, ker ga ljudje zamenjuje z zadovoljstvom. Užitek (jouissance) pa ni zadovoljstvo, tako kot ni v zadovoljstvo vztrajanje v bolečini in trpljenju. Lahko prinese koristi, kot pravi Freud, toda v nobenem primeru ne govorimo o zadovoljstvu, zato je Lacan upravičeno razvil koncept uživanja.

Danes zjutraj sem dobil pismo neke druge mlade ženske. Takole piše: Z občutkom majhnosti in neizmerne nemoči stojim v svetu, ki je videti zgrajen iz jeklenih stolpov. Pa vendar me to ne navdaja z grozo. Pravzaprav me navdaja s pogumom in z upanjem. Oprava v tem svetu so knjige, so besede, so vaša pripovedovanja, so srečanja z vami. Je radovednost in vedoželjnost. Je strast, da razumem, da lahko razmišljam in želim razmišljati. To je resnično nekaj posebnega.

Nadaljevanje pisma je tako: Vedno bolj pa postajam sama in vedno manj govorim o stvareh, ki bi lahko bile pomembne. Ob ljudeh imam tale občutek: Predstavljajte si človeka, ki stoji pred vami. Za njim pa vidite še nešteto njegovih kopij, ki se raztezajo v neskončnost. Vaš pogled ne zre v človeka, ki je pred vami, ampak zre za njim, v to nepreštevno vrsto kopij. Ob tem pogledu se pojavi opisana izkušnja. Vse je tako veliko in neskončno.