Dijana Kožar Tratnik
Rada bi vam povedala zgodbo o tem, kako je na drugi strani.
Nekoč sem slišala poved, da ni potrebno prepričevati že prepričanih, izrekla jo je Suzana Tratnik, katerega leta – ne vem. Zaradi tega dvomim v smiselnost predstavljanja utopij tistim, ki berete ta blog, in me zanima, kako priti do tistih, ki nimajo alternativnih pogledov.
Če zares, redno in poglobljeno berete in se s temi temami tudi ukvarjate v vsakdanjem življenju, potem sami dobro veste, kako je. Kako težko je kdaj vztrajati, še posebej, ko ti vsi okoli tebe govorijo, da se ne da, da odnehaj, da se ne bo nikoli nič spremenilo, da se ne more, ker so oni preprosto premočni. Na vprašanje, kje je njihova moč, kaj jih dela zares velike in zakaj bi jih morali upoštevati, seveda ne ponudijo zadovoljivega odgovora. Opozorijo te še, da pazi, da te ne bodo izločili, svetujejo ti, da se malo potuhni in ne vznemirjaj ljudi.
Vznemirljiva je resnica sama.
Trmasto vztrajati pri svojem, pri idealih in utopičnih idejah je potrebno in nudi zares poseben užitek. Sčasoma postane tvoja koža vedno trša, a ne neprepustna. Namesto da bi okoli sebe gradila zidove in ograje, postavljaš stopnice in mostove. Komentarji različnih ljudi te ne prizadenejo več, sicer vedno prisotni strah se nekam umakne, v ključnih trenutkih reagiraš in sčasoma postajaš vedno bolj pogumna.
Ena izmed prvih iluzij, ki jo nujno izgubiš je, da se nehaš zanašati na avtoritete. Kakršne koli že, formalne, neformalne, ponujene, zahtevane, samopostavljene ali vedno odsotne. Ugotoviš, da si v tisti zadnji instanci ti tista, ki jim daje moč in se jim podreja. Ob vsem znanju, ki ga spotoma pridobivaš, saj brez raziskovanja do tega spoznanja pač ne prideš, postaneš bolj zahtevna. Veš, da je nad tabo vrhovni zakon, avtoriteta, ki se ji prostovoljno podrediš in, paradoksno, zaradi tega postaneš svobodna. Sčasoma dojameš, kaj to pomeni.
Veš, da ni pomembno, kdo nekaj reče, da je pomembnejše to, kar je bilo povedano in kaj bi bilo potrebno narediti, ne glede na to, ali se večina s tem strinja ali ne, ali se jim ljubi razmišljati ali ne, ali bi raje, da ostane vse tako, kot je bilo do sedaj, ali ne. To, da postane tvoja koža trša, kot se reče, ni nič drugega kot to, da postaneš bolj samozavestna, saj točno veš, za kaj se zavzemaš. In to zagotovo ni podložnost zemeljskim, materialnim stvarem, avtoritetam, kapitalu, šefom, preživelim konceptom, to ni tekmovalnost in ni povzdigovanje sebe na račun drugega ali še huje – poskusi druge podrediti sebi in svoji samovolji. To tudi ni nasprotovanje za vsako ceno. In ni namerna manipulacija, uporaba raznih tehnik, s katerimi bi se ljudem približal, da bi začeli delovati tebi v prid. Pomembno je to, da v svojem življenju upoštevaš nekaj preprostih spoznaj, s katerimi vas skušamo tukaj seznanjati.
Ko začneš spoznavati, kako deluje sistem, na kakšen način se reproducirajo oblastna razmerja med ljudmi, kako vse to vpliva na okolje, v katerem živiš, na okolje, iz katerega prihajajo viri in surovine, kar naenkrat nisi več tako brezbrižna. Ni ti več vseeno, kaj ješ, saj veš, kaj zares potrebuješ in da vse te nekoristnosti škodljivo vplivajo tudi nate in na tvoje telo, ne samo na naravo tam nekje, daleč stran od tvojega pogleda. Neha te skrbeti, da nimaš česa obleči, saj veš, da imaš polne omare in da imajo prav toliko stvari tudi tisti, ki te obkrožajo, zato vsake toliko pospraviš in prineseš tisto, česar ne potrebuješ več, daš to naprej, komurkoli že. Ko greš v trgovski center (tega kraja se sicer izogibaš, ker veš, da tam ni ničesar resnično vrednega, razen ljudi, ki so izkoriščani in izgoreli, če se tega zavedajo ali ne), na policah namesto poceni oblačil vidiš majhne kitajske in druge otroke, ki za to, da se ti vsako sezono modno oblečeš, izgubljajo svojo mladost, zdravje in prihodnost. Namesto okusne, barvite in hitro pripravljene hrane ali prigrizkov na policah opaziš molekule in si predstavljaš, kaj bodo naredile v tvojem telesu, kako se bodo leta in leta akumulirale in povzročile to, česar nočeš: debelost, depresijo in ostale nadloge.
Iz istega razloga tudi čas, ki bi ga sicer namenila pripravi hrane, ki vsebuje veliko tovrstnih toksinov, nameniš čemu drugemu, pripravi drugačne hrane. Odnosom, branju dobrih knjig, ki te silijo k razmišljanju, postavijo iz cone ugodja, te soočijo z neprijetnimi resnicami o sebi in o svetu. Na primer. Ali pa ne delaš nič drugega kot to, da počivaš, meditiraš, razmišljaš. Se posvečaš tistemu, kar ti zares veliko pomeni in te trajno sprošča. Zagotovo pa svojega časa ne zapravljaš pred televizijo, v gostilni, na festivalih, na demonstracijah, na množičnih komercialnih dogodkih. Če se že česa takšnega udeležiš, včasih se temu preprosto ne moreš izogniti, točno veš, zakaj si tam in kaj je v določenem trenutku potrebno narediti. Gledaš in vidiš. Poslušaš in slišiš. Opaziš in razumeš.
Tako zares sicer nikoli ne veš, kam te bo to pripeljalo, a ker se ne prepustiš, ker vidiš za zaveso, ker razmišljaš in si pozorna, imaš več možnosti, da ne boš samo delec nore množice, ki brezglavo nori in raja tja v en dan. Mora biti kar grozno in grozljivo, kajne?
Včasih tudi rečejo, da česar ne veš, ne boli. Morda ne boli v trenutku, ko to konzumiraš, na kakršen koli način že, morda ne boli tebe neposredno, boli pa proizvajalce, boli tudi naš planet. Še nekaj, kar je skupno nam vsem in kjer smo, kljub posamični majhnosti, smo zelo pomembni delci, ki lahko delamo korist ali pa škodo. Vsaj mi, ki imamo izbiro. Tistim na drugi strani, ki je res nimajo, ne zamerim in ne očitam. Vsi mi, ki živimo na drugi strani, pa imamo dolžnost, da se zavedamo, kaj počnemo in da nehamo biti brezbrižne opice. Pa še one niso take.
Slika: There is no planet B. This is the only one we've got. Dominique Weiss, 33, medicinska sestra (foto: Tanja Lewis, 2017)
