Kako torej priti do drugega človeka, ki je kakor srednjeveško mesto za obrambnim zidom, debelim šest metrov? Nobene špranje ni, nobene razpoke, nobene vdolbine, kjer bi bilo mogoče prodreti skozi. Problem nikakor ni majhen.
Drugi človek nam namreč lahko zaupa ali pa nam ne zaupa. Zaupanja ne moremo izsiliti, ne moremo ga ukazati, potegniti iz zraka, ustvariti iz niča. Zaupanje je najbolj intimno človekovo dejanje, s katerim se obrača k drugemu človeku. In vsak človek je ranljiv, krhek, v trenutku ga je mogoče poteptati, uničiti, ponižati, mu vzeti dostojanstvo. Zakaj bi torej sploh zaupal drugemu človeku?
Ljudem, ki mi zaupajo v vseh teh letih, sem brezmejno hvaležen. Štejem si v neizmerno čast, da izbirajo prav mene in mi zaupajo. To je privilegij, ki nima para, to je nekaj, česar ne odtehta noben denar, nobena dobrina, nobeno menjalno sredstvo; odtehta ga zgolj zaupanje, ki je drugo ime za odprtost do drugega.
In v radikalnem smislu zaupanje ustvarimo natanko iz niča.
Do njih sem zato spoštljiv. Vem, da lahko vstopim v njihov svet le, če mi dovolijo. In ker jih je strah, ker imajo veliko slabih izkušenj z zaupanjem, zlepa ne dovolijo. Potreben je čas, potrebno je veliko časa, potrebna je neizmerna potrpežljivost, pa še ni nujno, da se bo pojavilo zaupanje.
Mislim, da je to obenem paradigma življenja, ne le analiz. Vsak človek namreč potrebuje ljubezen drugega, ljubezen do drugega. Vsak človek mora ljubiti. Vsak človek potrebuje tudi sogovorca, nekoga, ki ga zna poslušati.
Zlasti pa potrebuje vsakdo nekoga, ki zna priti do njega, ki se zna prebiti skozi zid, mimo vseh mogočih čeri in ovir in preprek in vsega drugega. Tega ne zmore vsakdo in tega ne naredi vsakdo.
Zadeva je izjemno zahtevna tudi zato, ker sodobni filozofi, kot so Heidegger, Sartre, Foucault, Deleuze, Derrida, Jean-Luc Nancy, Giorgio Agamben, Hent de Vries, John Caputo, Charles Taylor, Simon Critchley, Clayton Crockett in drugi, dokazujejo, da je z onto-teologijo dokončno konec.
Obenem pa je tudi res, da nekateri drugi filozofi, kot so Pascal, Spinoza, de Maistre, Cortes, niso nikoli opustili besednjaka, ki nam omogoča razmišljanje o bogu.
Kaj to pomeni za nas, ko razmišljamo o ranljivih družbenih skupinah, inkluziji otrok s posebnimi potrebami?
Še vedno govorim o ljubezni do drugega in o poskusih, da bi imel rad drugega. Mislim na pravičnost, pa tudi na družbeno pravičnost in skrb za drugega človeka. Zlasti pa mislim na to, kar imenuje Levinas vera, ki seveda ni religija.
Vera pomeni zaupanje, pomeni prepričanje, verjetje v drugega človeka in v dejanja, ki ne morejo biti vnaprej določena z nobenim programom, z nobenim kodom in z nobenim dekretom, so pa taka, da potrjujejo drugega človeka v njegovi odprtosti. To je zame vera, ki jo danes potrebuje svet bolj kot kadarkoli, saj je obenem tudi temeljni pogoj razsvetljenstva.
Potem oziroma prav zato se moramo oddaljiti in z razdalje pogledati okoli sebe na okolje ter uzreti politične, ekonomske, geopolitične in historične koordinate naših življenj, da ne bi bili preveč patetični, naivni ali poenostavljeni.
Obstaja namreč resna nevarnost, da poenostavljamo svet ter se ne ukvarjamo dovolj z razmerji med partikularnim in univerzalnim, kar pomeni, da se morajo spremeniti družbena razmerja med ljudmi, sicer ostajamo ujetniki naivnega prepričanja, da se bo svet spremenil kar sam od sebe.
Ali kot je rekel Jezus: bog je brez moči brez nas in naše ljubezni do drugega človeka. V obstoječem svet nismo doma, potrebujemo boljšega.
Slika: Noli me tangere (fra Angelico, 1437 - 1446)
