Vzgajanje otrok za življenje v 21. stoletju

Dušan Rutar

Navidezno je sodobno vzgajanje otrok subverzivno, nekaterim ljudem pa se zdi tudi tako permisivno, da je problematično. Otroci imajo namreč domnevno na voljo zelo veliko dobrin in priložnosti, možnosti, da sanjajo in sledijo svojim sanjam, da se samouresničujejo, vsakdo na svoj način, kajpada, kajti vsak otrok je drugačen od vsakega drugega otroka, da so torej izvirni, drugačni, svobodni. Starši jih ves čas prijazno spodbujajo k samouresničevanju, h kreativnosti in k izpopolnjevanju, preseganju sebe. Otroci so svobodni, pravijo, da sledijo svojim željam, ne željam svojih staršev, tako kot včasih, željam vzgojiteljev ali učiteljev, da torej delajo, kar zares, neodvisno, avtentično želijo. Živijo v permisivni družbi, v kateri sicer ni dovoljeno čisto vse, je pa dovoljeno dovolj, da si lahko vsakdo izkrči svojo enkratno pot skozi življenje. Pa je to vse, kar lahko povemo o vzgajanju otrok v teh časih?

Moderno vzgajanje otrok

Dušan Rutar

Predstavljajte si čudovit vrt, v katerem je veliko rož – vsaka je edinstvena in posebna. Tako vidimo naše otroke v sodobnem vzgajanju in izobraževanju – kot dragocene cvetove, vsak ima svoje barve in oblike, vsi si zaslužijo sončno svetlobo in nego, skrb in spodbujanje k rasti.

Tradicionalno vzgajanje otrok

Dušan Rutar

 

Tradicionalno vzgajanje otrok, denimo v 18. in 19. stoletju, je premoglo vsakdanji in vsakomur razumljivi besednjak, ki ga na kratko povzemam takole.

Varnejše ali boljše življenje?

Dušan Rutar

Še vedno vztrajam pri psihoanalizi, ki je za pripovedovanje. Je za pripovedi, zgodbe. Je talking cure. Obstaja način pogovarjanja in pripovedovanja, ki zdravi. Obstaja zdravljenje, ki ustvarja pripovedi.

Razsvetljena nevednost sodobnega sveta

Dušan Rutar

Nenavadno privlačna ideja, ki je bila močno v obtoku v obdobju renesanse, Pico della Mirandola je o njej spisal razpravo, ki nam daje misliti tudi danes, njej naslov je Govor o človekovem dostojanstvu (lat. De hominis dignitate oratio, 1486), je izraz človekove zmožnosti, da se ne zanaša slepo na naravo ali Boga, ko razmišlja o sebi, lastni identiteti, smislu življenja in dostojanstvu. Ideja je morda sprva koga osupnila, saj ni bil navajen, da lahko razmišlja o statusu svoje zavesti o svetu in sebi v njem. Navajen je bil namreč, da so mu drugi povedali, kdo je in kje je njegovo mesto v svetu, kako se mora vesti in kaj početi, v čem je smisel vsega tega.

Film, izobraževanje in osvobajanje

Dušan Rutar

Filme pogosto gledamo zaradi zabave. Od filma pričakujemo zabavo, potem ko ves dan delamo, nekateri pa se celo nagarajo na delovnih mestih. Torej pričakujemo, da nas zabava, razvedri, da nam pokaže kaj prijaznega, optimističnega ali vsaj razburljivega, pustolovskega, da se sprostimo, preden gremo nazaj delat. Vse to je zelo v redu in je pomemben del obstoječega reda sveta, ki ga močno zaznamuje kultura dela.

Dober voditelj in dober človek

Dušan Rutar

Na prvi pogled bi kdo lahko rekel, da je bil tudi Hitler dober voditelj (ni isto kot dober človek), saj mu je sledilo veliko ljudi, delal je zanje in v njihovem interesu, bil je priljubljen, nekateri ljudje so ga imeli za genija. A tako bi bilo le na prvi pogled, pa še z njim se ne bi strinjali vsi ljudje.

Nova psihologija vodenja

Dušan Rutar

Avtorji knjige z naslovom Nova psihologija vodenja (The New Psychology of Leadership: Identity, Influence and Power, S. Alexander Haslam, Stephen D. Reicher, Michael J. Platow (Routledge, 2020)) natančno premislijo za nas pomemben argument, da morajo voditelji/vodje (angl. leaders), ki želijo narediti stvari, izkoristiti moč kolektiva. In da pridobijo to moč (v smislu moči skozi, namesto moči nad; Turner, 2005), morajo biti podjetniki identitete (str. 144). Kaj to pomeni, kako to razumeti?

Sočutno vodenje ljudi – 2.

Dušan Rutar

Sočutno vodenje ljudi je morda nekoliko paradoksen izraz, vendar nas to ne sme ustaviti v razmišljanju, zakaj je dober in zakaj je sploh nastal. Zelo na kratko namreč lahko rečemo, da že dolgo vemo, tako iz izkušenj kot iz znanstvenih raziskav, da največjega vpliva na druge ljudi sploh nimajo avtoritarni, tiranski ali despotski voditelji, ki hočejo imeti vedno prav ter znajo spretno manipulirati z ljudmi, pri čemer se zanašajo na podrepnike, hierarhične strukture moči in represivne državne aparate, temveč – v tem je šele pravi paradoks – ljudje, ki delujejo sočutno in nesebično. Več o tem argumentu najdeta benevolentni bralec in benevolentna bralka v knjigi z naslovom Paradoks moči: Kako pridobivamo in izgubljamo vpliv (Dacher Keltner, The Power Paradox: How We Gain and Lose Influence, Penguin, 2016). Nas pa tokrat zanima vprašanje, zakaj ljudje sploh sledijo drugim ljudem.

Sočutno vodenje ljudi

Dušan Rutar

Ljudje se včasih znajdejo na položajih, od koder lahko vodijo druge ljudi; imenujemo jih vodje. Ker noben človek ni po naravi usposobljen za vodenje, je dobro vedeti, kako naj bi se vodja obnašal, da bo kos svoji nalogi, kajti ta je zelo zahtevna. V ta namen je koristno prebrati kakšno knjigo. Na primer: Victoria Carr. Leading with Love: How Compassionate Leadership Enables Schools to Thrive (Routledge/David Fulton, 2022).

Življenje v očeh invalida - 9. del

Potovanja

 

Hej!

Danes bom govorila o potovanjih gibalno oviranih oseb.

Tako kot vsi ljudje tudi mi radi potujemo, vendar moramo tako kot številne druge stvari prilagoditi tudi potovanja. Če bi želela recimo potovati v London, bi se odpeljala z letalom. Za mene, ki težko sedim oz. potrebujem izključno po meri prilagojen sedež z veliko oporami, to pomeni, da ne morem sedeti v letalu, ležati pa tudi ni mogoče. Moj električni voziček bi spravili med prtljago. Pri transportu vozičkov pa je veliko primerov, da se voziček med vožnjo z letalom poškoduje, kar pomeni, da je lahko potem v kraju, kamor potuješ, neuporaben.

Najbolj varno in udobno potujem v avtomobilu. Ker se hitro utrudim, grem težko kam daleč. Let z letalom je veliko hitrejša možnost premagovanja velike razdalje, zato se mi zdi pomembno, da letala postanejo prilagojena, da bi v njih lahko sedeli na svojem vozičku in s tem postali enakovredni ostalim potnikom.  

Vaša dijakinja

Potreba po svobodi in kompasu

Dušan Rutar

Človeka lahko razumemo tudi kot sistem, ki se razvija in korigira samega sebe. Kako je to videti v vsakdanjem življenju?

O sprejemanju samega sebe

Dušan Rutar

Človek, ki gleda televizijske serije in nadaljevanke, popularne hollywoodske filme in podobne video izdelke, zelo hitro dobi občutek, da so igralci in igralke, ki nastopajo v njih, praviloma so lepi, mladi in močni in inteligentni in imajo vitko telo, zmožni ustvarjati skoraj neverjetne odnose, se družiti na spektakularne načine, se zanimivo pogovarjati, jokati in smejati, se brez zadržkov predajati pustolovščinam in skoraj čudežnim priložnostim, ki obračajo njihova življenja na nepredstavljive in zavidanja vredne načine. Spoznava, da je njegovo vsakdanje življenje veliko bolj dolgočasno, rutinsko, revnejše, nezanimivo in čisto nič pustolovsko. Običajni vsakdan namreč ne prinese nič kaj posebnega, ničesar zelo novega in drugačnega. Bolj je podoben teku lene reke, ki se počasi vije in se izgublja nekje v daljavi. Zdi se torej, da je svet zabave privlačnejši, pestrejši in zanimivejši od vsakdanjega življenja.

Plenilci človeških duš

 Dušan Rutar

Morda ste že kdaj dobili izkušnjo, da vas hoče nekdo v bližini omalovaževati, uničiti vaš ugled in vas prizadeti, čeprav mu niste storili ničesar. Čudite se nad takim vedenjem, a le zato, ker ne razumete narave ljudi, ki se tako obnašajo.

Ko se postim ali ko delamo nič

 Dušan Rutar

Občutek za slovenski jezik nam kajpak pravi, da je naslov napisan narobe. Pisati bi moralo (…) ko ne delamo ničesar. Pa vendar ne gre za pomoto ali malomaren odnos do maternega jezika. Nasprotno, naslov je napisan pravilno, saj lahko razumemo, kaj nam sporoča. Obstaja namreč možnost, da delamo nič. Morda je paradoksno, vendar je možno in je resnično. Lahko delamo nekaj, lahko potrjujemo nekaj, lahko smo afirmativni – delamo nič. Torej ga ustvarjamo.