Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 20. maj 2020

Hendikep in podobe trpljenja

Dušan Rutar

Morda je treba na vse skupaj pogledati še iz drugega in zelo drugačnega zornega kota. Hendikep je namreč od nekdaj povezan s podobami trpljenja in bolečine. Poglejmo v zgodovino in videli bomo veliko podob, ki dokazujejo oziroma ponazarjajo zapisano.

ponedeljek, 18. maj 2020

Hendikep in telo

Dušan Rutar

Uživam v prebiranju dobre knjige. Njen naslov je: Extraordinary Bodies. Spisala jo je Rosemarie Garland Thomson.

nedelja, 17. maj 2020

Hendikep in jezik

Dušan Rutar

Številne raziskave odnosov med človekom in zunanjim svetom so doslej postregle z zanimivimi in celo vznemirljivimi vpogledi v razmerja, ki nastajajo, ko uporablja človek jezik, ker je simbolno bitje. Z rabo jezika namreč nastajajo nova razmerja, se rojevajo novi načini zaznavanja in razumevanja sveta oziroma realnosti, ki jih živali ne poznajo, saj ne uporabljajo jezika, kot ga uporablja človek.

sobota, 16. maj 2020

Hendikep in razlika

Dušan Rutar

Obstaja ideja o sprejemljivi razliki. To je razlika, na primer med dvema človekoma, ki jo je mogoče sprejeti in z njo produktivno živeti. Zaradi take razlike nihče ni prizadet in nihče je ne skuša zmanjšati ali celo odstraniti. Nasprotno, razlika je vir zadovoljstva, miru in celo sreče.

petek, 15. maj 2020

Hendikep in normalnost

Dušan Rutar

Obstaja posebna izkušnja. Človek jo dobi, ko se znajde med dvema svetovoma. Morda ima najprej izkušnjo življenja in sveta, ki jo ima za normalno; to je običajna, vsakdanja, navadna izkušnja sveta, za katero verjame, da jo imajo tudi drugi ljudje. Potem se nekaj zgodi, spremeni. Sooči se z nečim, kar je onkraj normalnosti, z nečim, česar ni na zemljevidu vsakdanjega, normalnega življenja. Tega nečesa drugega sprva ne prepozna, ne razume, ne more razložiti; to nekaj je drugo. Obstaja torej izkušnja življenja med normalnim življenjem in drugim. Hendikep je posrednik med obema.

četrtek, 14. maj 2020

Hendikep in resnica

Dušan Rutar

Hendikep, ki torej ni disability in ni sinonim za invalidnost ali posebne potrebe ali oviranost, je tesno prepleten z razmišljanji o naravi resnice in njenem status znotraj občestev. Naj povem, kaj s tem mislim.

torek, 12. maj 2020

Hendikep in pravičnost


Dušan Rutar


Zgodovina filozofske misli nam je že postregla z dobrimi idejami o dobrem, o dobrem življenju, o pravičnosti in družbeni pravičnosti. Različni avtorji se še vedno ne strinjajo glede marsičesa, kar je povezano s temi idejami, toda to nam ne preprečuje, da ne bi razmišljali o perečem sodobnem problemu, ki zajema hendikep, zastopnike in zastopnice hendikepa ter idejo pravičnega, dobrega življenja.

nedelja, 10. maj 2020

Hendikep in ljubezen

Dušan Rutar

Hendikep in ljubezen imata nekaj skupnega. Hendikep pomeni odvisnost človeka kot duhovnega, simbolnega bitja od univerzalnega spoznanja o naravi realnosti, celotnega kozmosa, ki je odprta. Torej ni sklenjena celota. Za ljubezen velja natanko isto.

petek, 8. maj 2020

Ljubiti in sprejemati drugega človeka



Deklica Ruby ima izjemno redek sindrom. Imenuje se Strømmejev sindrom. Tako se imenuje zato, ker ga je prvi opisal norveški pediater Petter Strømme. Povzroča ga genetska mutacija. Na vsem svetu ga ima samo nekaj več kot deset ljudi. Ruby je med njimi.

sreda, 6. maj 2020

Vodnik do altruizma in bodočnosti

Dušan Rutar


Star sem sedemnajst let. Kakšna je moja prihodnost? Poslušam Greto Thunberg, ki pravi, da so nam starci vzeli prihodnost. Kaj to pomeni? Kaj naj storim?

torek, 5. maj 2020

Drugačen svet?

Dušan Rutar


Moj mladi sogovornik vpraša, ali bi morali spremeniti svet, v katerem živimo. Zdi se mu namreč, da je veliko ljudi čisto zadovoljnih, celo srečnih v svetu, kakršen trenutno je, če odštejemo pandemijo, ki pa se bo tako ali tako kmalu iztekla. Med ljudmi, ki trdijo, da so srečni, je veliko mladih ljudi. Zakaj bi torej spreminjali svet, v katerem so ljudje srečni, sprašuje. Niso vsi, dodaja, seveda, a to ne spremeni ničesar, saj bo vselej kdo, ki ne bo zadovoljen in srečen, ker idealnega sveta za vse ne moremo ustvariti. Kako je torej s spreminjanjem sveta, s potrebo po spreminjanju?

ponedeljek, 4. maj 2020

Kaj je hendikep

Dušan Rutar



Otrok me vpraša, zakaj ga kličejo otrok s posebnimi potrebami. Kaj je posebna potreba? Ima sam take potrebe ali jih imajo tudi drugi otroci? Kako je s tem?

ponedeljek, 5. november 2018

O SMRTI, ŽIVLJENJU IN PARTIJI POKRA


»Kar naprej …Vedno pozdravi, ko se vrata odprejo sama od sebe,« me je učila.

»Nikoli ne veš kdo je prišel.«

In zdaj vedno pozdravim. Nikoli ne veš. Mogoče je pa ravno vstopila ona. Babi.

Ne razmišljam o tem, če verjamem. Ampak pozdravim pa vedno.

ponedeljek, 15. oktober 2018

Umetnost negativnega mišljenja*


Vroča debata na FB, kje pa drugje, me je spodbudila, da ponovno odprem svojo omiljeno temo. Temo na katero sem v letih svojega dela v nevladnem sektorju v takšni ali drugačni obliki naletela neštetokrat in me še nikoli ni pustila hladne: Ali je človek za svojo usodo odgovoren sam ali je pri tem potrebno upoštevati širše družbene okoliščine? Ker se večino časa gibljem v svojem varnem mehurčku podobno mislečih, sem vedno znova šokirana, ko naletim na ljudi, ki vročekrvno zagovarjajo, da je človek za razmere v katerih živi odgovoren popolnoma sam. Navadno zagovorniki te »resnice« prihajajo iz podjetniških vod ali pa so predstavniki, predstavnice državnih institucij.

petek, 7. september 2018

Divjina


Luna J. Šribar

Pronicljiva ugotovitev je zadnjič prišla iz ust moje mame, ko je opazovala nov vedenjski vzorec psa Poppyja, ko je bil pri njej v varstvu. Med sprehodom se je večkrat skril in bil vsakič popolnoma navdušen, ko ga je našla. »A vidiš,« je rekla mati. »Tako rešuje svoje frustracije iz otroštva, ker je bil zapuščen.« In res se zdi kot da je kuža odkril fenomenalen način vsakodnevnega zdravljenja svojih travm. Vedno znova najden!

Večina ljudi s katerimi se srečujem pri Društvu Kralji ulice pa nima te sreče. Naj si še tako želijo, naj se še tako borijo, so vedno znova izgubljeni. Izgubljeni v napačnih zvezah, v ponavljanju vedno istih vzorcev, v omamah, ki vsaj malo ublažijo tragičnost vsakdana. Zdi se, da je pretrgati ali pa spremeniti »usodo«, ki ti je bila položena v zibel nekaj najtežjega in za mnoge predstavlja vsakodnevni boj. In med njimi je nemalo takih, ki jih okolica označuje za »predobre«. Nikoli ne znajo poskrbeti zase, srce pa se jim lomi, ko gledajo trpljenje drugih in bi zanje naredili vse, četudi so sami na cesti. Na cesti, kjer večkrat obvelja zakon močnejšega, kar konec koncev velja tudi za sistem v katerem živimo, za take ljudi ni prostora. Ničkolikokrat sem že opazovala ponavljanje variacij enega in istega odnosa pri enem izmed dolgoletnih članov društva. V bližnjih razmerjih, ki jih sklepa, naj gre za ženske ali moške, je vedno znova do konca finančno, fizično kot tudi čustveno izžet, in potem zavržen. Takoj nato ponovi različico z naslednjim človekom. Podobno velja še za drugega člana društva, moškega srednjih let, ki je svoje »hlepenje« po reševanju drugih prignal že do teh mej, da nekateri, ki pač nimajo v sebi »izkoriščevalske« žilice, že skoraj bežijo pred njegovo pretirano skrbjo in pomočjo.