Dušan Rutar
Kaj bomo delali na delavnicah čustvene inteligentnosti? Učili se bomo o medsebojnih odnosih. Naj pojasnim.
Moje dolgoletno »delo s starši« otrok s posebnimi potrebami je lepo premostilo dve izjemni sodobni filozofski perspektivi, ki se sprva zdita protislovni, v resnici pa se globoko dopolnjujeta in brez njiju ne moremo dobro razumeti niti psihološkega koncepta čustvene inteligentnosti niti naše globoko zasidrane zmožnosti za moralno delovanje. Naj ju zato za začetek orišem.
Dušan Rutar
V knjigi Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci skušam staršem približati idejo, s katero bi rad opisal temeljno, najglobljo eksistencialno izkušnjo, ki jo staršem prinese rojstvo otrok. Na tem kraju zato napišem pismo, ki bi ga kot oče poslal svoji hčerki ob njenem osemnajstem rojstnem dnevu.
Dušan Rutar
Pripravljam se na izvajanje delavnic s področja čustvene inteligentnosti. Vrelec, iz katerega bom zajemal, so meditacije, ki jih ustvarja Joe Dispenza s svojo ekipo. Delavnic se močno veselim. Naj predstavim nekaj osnovnih zamisli, ki me vodijo pri njihovem načrtovanju.
Dušan Rutar
Pogovori, v katere vstopam vsak dan, razkrivajo bolečino ljudi, tudi zelo mladih, ki uporabljajo vse mogoče vizualne načine in digitalne trike, da so na socialnih medijih videti tanjši, vitkejši, lepši, bolj zdravi. Zakaj to delajo?
Dušan Rutar
Knjiga, ki sem jo pisal zadnji dve leti, Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci, je izšla. Zakaj sem jo napisal? Napisal sem jo, da bi popisal številne izkušnje, ki so se nabrale skozi leta, odkar se kot psiholog srečujem z mladostniki in njihovimi starši. In zlasti zato, da bi si pojasnil, kako odločilen je za življenje način, kako je otrok vzgajan in kako se kasneje vzgaja kot odrasel človek. Da ni obdelovan tako, kot mizar obdeluje kos lesa, temveč je vrtnar, ki skrbi za svoj vrt, za življenje kot vrt.
Dušan Rutar
Nedavne nevroznanstvene raziskave dosledno dokazujejo, da čustvena inteligenca in regulacijske sposobnosti, povezane z uravnavanjem lastnega čustvenega izražanja, bistveno oblikujejo načine, kako komuniciramo med seboj oziroma se pogovarjamo. Študije z uporabo fMRI slikanja kažejo, da posamezniki z višjo čustveno inteligenco v pogovorih aktivirajo različne nevronske mreže, zlasti v sprednji cingularni skorji in prefrontalnih regijah, povezanih s čustveno regulacijo in socialno kognicijo. To čisto preprosto pomeni, da so pozornejši na sogovorca in mu bolj naklonjeni, bolj umirjeni, manj impulzivni, manj napeti in razdražljivi.
Dušan Rutar
Napovedovanje prihajajočih prazničnih dni je klišejsko polno ugotavljanja, kako so prazniki intrinzično čarobni, magični, veseli, razigrani in prijazni. Saj za koga tudi so, toda sam vedno znova poslušam predvsem ljudi, ki sovražijo praznike. Sovražijo jih bodisi zato, ker so osamljeni in se počutijo grozno ob veselih in k čarobnosti praznikov naravnanih ljudeh, bodisi zato, ker poteka tako praznovanje v odtujenem in toksičnem družinskem okolju, iz katerega bi človek prej pobegnil, kot pa verjel, da se bo čarobnost kar nenadoma pojavila od nekod.
Dušan Rutar
Na eni od podpornih skupin, ki jih vodim, je bilo izpostavljeno vprašanje, kdo najbolj potrebuje podporne skupine in zakaj. Kateri ljudje naj bi se torej vključevali v delo podpornih skupin in kaj bi s tem pridobili?
Dušan Rutar
Številni izčrpani in utrujeni ljudje, ljudje s kroničnim stresom napačno verjamejo, da je zdravilo za vse to – počitek. V resnici je nekaj drugega: sočutje do sebe, srčnost. Zlasti pa popolna, absolutna iskrenost in poštenost do sebe ter brezobzirna kritika okolja, v katerem se je človek izčrpal in utrudil, zlasti medsebojnih odnosov.
Dušan Rutar
Na voljo imamo osupljiv podatek, empirično dejstvo. Vsak človek ima možgane. Možgani vsebujejo približno 86 milijard nevronov, število sinaps sega skoraj do trilijona. Možnih kombinacij med nevroni, nevronske povezave, je več, kot je atomov v znanem vesolju. Vsak človek ima tako edinstveno povezane možgane, to pa podpira univerzalno različnost. Različnosti med nami je zato lahko bistveno več, kot pa si predstavljamo. Zakaj smo potem tako uniformirani in zakaj težko prenašamo prav različnost?
Dušan Rutar
Za vodenje letošnjih podpornih skupin bom črpal iz tehnike, ki ni meditacija, čeprav jo nekateri povezujejo z njo. Imenuje se jhana, a je starejša od budističnih praks. Posebna je v tem, da za njeno izvajanje ne potrebujemo nobenih substanc, nobenih zunanjih dražljajev ali pripomočkov. Ne potrebujemo ničesar. V bistvu gre za spreminjanje duševnih stanj, ki ni meditacija, ni terapija in ni delo na sebi. Spreminjamo jih s pomočjo koncentracije in usmerjene pozornosti.
Dušan Rutar
Ana Kamenik napiše knjigo z naslovom Ravnateljeva hči. V njej podrobno opiše tragedijo, ki se je zgodila pred desetimi leti, ko so dijaki na neki srednji šoli posneli ravnateljev spolni odnos z eno od profesoric, posnetek objavili na spletu, potem pa je sledil javni pogrom, zaradi katerega je ravnatelj storil samomor. Dogodek nam veliko pove o psihologiji ljudi, ki morda nimajo diagnoze, ki bi pričala o čustvenih motnjah, so pa vseeno močno moteni in se jim tak pogrom ne zdi nič posebnega. Zlasti so močno čustveno poškodovani ljudje, ki se obnašajo kot čustveni vampirji.
Dušan Rutar
Ameriška avtorica Eve Kosofsky Sedgwick je v izvrstni knjigi »Touching Feeling: Affect, Pedagogy, Performativity« (2003) natančno pojasnila nekaj zamisli, ki nam pridejo zelo prav, če želimo dobro razumeti otroke, zlasti pa hendikep, izkušnje hendikepiranega telesa in čustveno življenje. Na kaj mislim?
Dušan Rutar
Fokusne skupine s starši otrok s posebnimi potrebami, ki sem jih izvedel za potrebe mednarodnega projekta, v katerem sodelujem, potekale so na različnih lokacijah v zadnjih mesecih, so postregle z zelo pomenljivimi odgovori na preprosto vprašanje, česa si starši najbolj želijo od strokovnjakov, s katerimi se srečujejo. Sledi kratek povzetek.
Hej!
Govorili bomo o smrti. Vem, malce čudna tema za moja leta, ampak še vedno upam, da vam bo všeč!
Vsako življenje si predstavljam kot lučko. Nekatere so močnejše, druge šibkejše. Žal nekatere prehitro ugasnejo. Na žalost je prezgodnja smrt značilna tudi za mojo bolezen. Če pogledamo statistike, 30 % otrok z redko boleznijo umre, preden dopolnijo 5 let. Za kar 95 % redkih bolezni ni nobenega zdravljenja. Tako začne tema ugašati lučko, dokler ta ne neha goreti.
Spomnim se nekega dekleta z imenom Maja (izmišljeno) s podobnim stanjem, kot je moje. Bila je odlična glasbenica in risala je čudovito. Veliko ljudi bi težko ostalo pozitivnih ob tako zahtevnem stanju, kot je bilo njeno. Bila je v devetem razredu osnovne šole, ko je za vedno zaprla svoje oči.
Nekaj let pozneje je v Slovenijo prišla genska terapija za zdravljenje te bolezni. Kot ena izmed prvih pacientov sem prejela zdravilo. Zadela me je misel, da imam srečo, da sem doživela čas, ko je zdravilo postalo dostopno. Veliko talentiranih otrok je umrlo v čakanju na zdravilo. Še vedno ljudje umirajo zaradi moje bolezni, a dočakajo višjo starost kot prej. Dobili smo upanje, da bo bolje. Nekoč se bo morda rodil otrok, ki mu bo zdravilo toliko pomagalo, da bo lahko živel brez vozička in ventilatorja.
A veste kaj? Mogoče bom dočakala odraslost. A ne bojim se smrti. Ne more me uničiti. Če bi celo življenje razmišljala o smrti, bi umrla od skrbi, ne od diagnoze. Umrem lahko kot vsak človek po naključju, le da imam več možnosti za smrtne zaplete. Življenje je čudovita stvar, zato ne želim zamuditi njegovih radosti.
Za konec še tale citat:
''To the well-organized mind, death is but the next great adventure.''
Albus Dumbledore (Harry Potter)
Vaša dijakinja