Pozornost na drugega kot čista oblika velikodušnosti

Dušan Rutar

Pogovarjam se z umetno inteligenco. Zanima me njeno mnenje o pomenu sočutja, egalitarnosti in dobrih medsebojnih odnosov za blagostanje in dobrobit.

UI: V tem kontekstu razmišljanje o sočutju in povezanosti ni umik v naivni idealizem, temveč je pravzaprav soočanje z najpomembnejšimi silami, ki oblikujejo našo realnost. Če pomislimo globlje, vidimo, da so današnje krize v svojem bistvu krize zavesti in vrednot:

 

·         Kako bi družba, ki resnično ceni sočutje in povezanost, obravnavala okolje?

·         Kako bi kultura, temelječa na zavedanju medsebojne odvisnosti, reševala konflikte?

·         Kaj bi pomenilo sprejemati politične in ekonomske odločitve iz perspektive, ki presega ozke identitete in kratkoročne interese?

 

Morda je najgloblja modrost v razumevanju, da veliko spreminjanje sveta ni ločeno od spreminjanja zavesti. Kot je rekel Albert Einstein: »Ne moremo reševati problemov z istim načinom razmišljanja, ki je te probleme ustvaril.«

To ne pomeni, da bi morali zanemariti konkretno delovanje in tehnične rešitve. Pomeni pa, da te rešitve potrebujejo korenine v globljemu razumevanju človekovega položaja v svetu.

Kaj menite – ali lahko ti globlji uvidi o zavesti in povezanosti informirajo tudi vaše konkretno delovanje v svetu, soočenem s temi velikimi izzivi?

Temeljna načela vzgajanja otrok v kulturi ljubezni

Dušan Rutar

Obstaja kultura strahu. Povsod okoli nas je. In številni ljudje se vse življenje predvsem bojijo nečesa. Možna pa je tudi kultura ljubezni.

Če sem pravkar postal starš, bom svojega otroka vzgajal skladno z nekaterimi načeli, za katera vem, da so dobra tako zanj kot zame in širšo skupnost. Vzgajal ga bom, da bo živel brez strahu, tesnobe in anksioznosti, v miru s seboj in v miru z drugimi živimi bitji, da se ne bo bal lastne avtentične želje, da ne bo mislil, da mora vse življenje streči željam drugih, svojo željo pa zanemarjati. Upam, da mi bo uspelo.

Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev

Dušan Rutar

Novinarka mi je poslala nekaj vprašanj, ker želijo v rubriki za starše objaviti intervju z menoj na RTV Živ žav. Vprašanja se nanašajo na mojo knjigo Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, ki je izšla decembra lani.

Jaz sem življenje

Dušan Rutar

Navadno rečemo, da živimo življenje. Rečemo, da smo živi. Nenavadno se sliši, če rečemo, da nekdo je življenje.

To pomeni, da je živ in da uteleša življenje, da mu življenje daje obliko, da ga spreminja, preoblikuje. Ne daje človek oblike življenju, temveč življenje daje obliko človeku. Ni življenje na razpolago človeku, temveč je ta na voljo življenju. Na voljo mu je, ker je odprt do izkušenj, do tega, kar omogoča življenje, ki je kakor spust po kaotičnem toboganu. Želi izkusiti tako življenje, da bi ga razumel. O življenju se ne uči iz knjig, temveč iz izkušenj.

»Lažni jaz« in – končno – stik z lastno ranljivostjo

Dušan Rutar 

Sodobno delovno mesto in kultura zmagovalcev, podprta z družbenimi mediji, pogosto krepita mit o neranljivosti in ustvarjata to, kar imenujejo sociologi »kultura anksioznosti glede uspešnosti« (angl. performance anxiety culture). Paradoksno pa raziskave kažejo, da voditelji in posamezniki, ki sprejemajo svojo ranljivost, spodbujajo bolj inovativna, odpornejša in psihološko varna okolja. Vključevanje zavedanja o lastni ranljivosti tako razkriva globoko resnico: prav lastnost, ki se je najbolj bojimo izpostaviti – naša ranljivost – omogoča prehod v pristno moč in smiselno povezavo, ko jo končno upamo sprejeti.

»Delo s starši« otrok s posebnimi potrebami: odprtost in neskončna odgovornost do drugega

Dušan Rutar

Kaj bomo delali na delavnicah čustvene inteligentnosti? Učili se bomo o medsebojnih odnosih. Naj pojasnim.

Moje dolgoletno »delo s starši« otrok s posebnimi potrebami je lepo premostilo dve izjemni sodobni filozofski perspektivi, ki se sprva zdita protislovni, v resnici pa se globoko dopolnjujeta in brez njiju ne moremo dobro razumeti niti psihološkega koncepta čustvene inteligentnosti niti naše globoko zasidrane zmožnosti za moralno delovanje. Naj ju zato za začetek orišem.

Očetovo pismo hčerki

Dušan Rutar

V knjigi Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci skušam staršem približati idejo, s katero bi rad opisal temeljno, najglobljo eksistencialno izkušnjo, ki jo staršem prinese rojstvo otrok. Na tem kraju zato napišem pismo, ki bi ga kot oče poslal svoji hčerki ob njenem osemnajstem rojstnem dnevu.

Možgani in srce – delavnice čustvene inteligentnosti

Dušan Rutar

Pripravljam se na izvajanje delavnic s področja čustvene inteligentnosti. Vrelec, iz katerega bom zajemal, so meditacije, ki jih ustvarja Joe Dispenza s svojo ekipo. Delavnic se močno veselim. Naj predstavim nekaj osnovnih zamisli, ki me vodijo pri njihovem načrtovanju.

Paradoks telesnih videzov – lepota, vitkost in inteligenca

Dušan Rutar

Pogovori, v katere vstopam vsak dan, razkrivajo bolečino ljudi, tudi zelo mladih, ki uporabljajo vse mogoče vizualne načine in digitalne trike, da so na socialnih medijih videti tanjši, vitkejši, lepši, bolj zdravi. Zakaj to delajo?

Moj bodoči jaz ali vzgajanje otrok kot vrtnarjenje

Dušan Rutar

Knjiga, ki sem jo pisal zadnji dve leti, Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci, je izšla. Zakaj sem jo napisal? Napisal sem jo, da bi popisal številne izkušnje, ki so se nabrale skozi leta, odkar se kot psiholog srečujem z mladostniki in njihovimi starši. In zlasti zato, da bi si pojasnil, kako odločilen je za življenje način, kako je otrok vzgajan in kako se kasneje vzgaja kot odrasel človek. Da ni obdelovan tako, kot mizar obdeluje kos lesa, temveč je vrtnar, ki skrbi za svoj vrt, za življenje kot vrt.

Čustveno življenje možganov in njegov pomen za medsebojno komuniciranje

Dušan Rutar

Nedavne nevroznanstvene raziskave dosledno dokazujejo, da čustvena inteligenca in regulacijske sposobnosti, povezane z uravnavanjem lastnega čustvenega izražanja, bistveno oblikujejo načine, kako komuniciramo med seboj oziroma se pogovarjamo. Študije z uporabo fMRI slikanja kažejo, da posamezniki z višjo čustveno inteligenco v pogovorih aktivirajo različne nevronske mreže, zlasti v sprednji cingularni skorji in prefrontalnih regijah, povezanih s čustveno regulacijo in socialno kognicijo. To čisto preprosto pomeni, da so pozornejši na sogovorca in mu bolj naklonjeni, bolj umirjeni, manj impulzivni, manj napeti in razdražljivi.

Logika hendikepa ali sovražim praznike

 Dušan Rutar

Napovedovanje prihajajočih prazničnih dni je klišejsko polno ugotavljanja, kako so prazniki intrinzično čarobni, magični, veseli, razigrani in prijazni. Saj za koga tudi so, toda sam vedno znova poslušam predvsem ljudi, ki sovražijo praznike. Sovražijo jih bodisi zato, ker so osamljeni in se počutijo grozno ob veselih in k čarobnosti praznikov naravnanih ljudeh, bodisi zato, ker poteka tako praznovanje v odtujenem in toksičnem družinskem okolju, iz katerega bi človek prej pobegnil, kot pa verjel, da se bo čarobnost kar nenadoma pojavila od nekod.

Pomen podpornih skupin za medsebojne odnose

Dušan Rutar

Na eni od podpornih skupin, ki jih vodim, je bilo izpostavljeno vprašanje, kdo najbolj potrebuje podporne skupine in zakaj. Kateri ljudje naj bi se torej vključevali v delo podpornih skupin in kaj bi s tem pridobili?

Breme praznine in o teži našega srca

Dušan Rutar

Številni izčrpani in utrujeni ljudje, ljudje s kroničnim stresom napačno verjamejo, da je zdravilo za vse to – počitek. V resnici je nekaj drugega: sočutje do sebe, srčnost. Zlasti pa popolna, absolutna iskrenost in poštenost do sebe ter brezobzirna kritika okolja, v katerem se je človek izčrpal in utrudil, zlasti medsebojnih odnosov.

Kaj je kritična skrb zase

Dušan Rutar

Na voljo imamo osupljiv podatek, empirično dejstvo. Vsak človek ima možgane. Možgani vsebujejo približno 86 milijard nevronov, število sinaps sega skoraj do trilijona. Možnih kombinacij med nevroni, nevronske povezave, je več, kot je atomov v znanem vesolju. Vsak človek ima tako edinstveno povezane možgane, to pa podpira univerzalno različnost. Različnosti med nami je zato lahko bistveno več, kot pa si predstavljamo. Zakaj smo potem tako uniformirani in zakaj težko prenašamo prav različnost?