Sodelovanje s starši: čustvena bolečina – 5.

Dušan Rutar

Knjiga je izšla že dve desetletji nazaj, vendar ni zastarela, zato jo še vedno velja vzeti v roke. Njen naslov je Strupena čustva pri delu: kako sočutni menedžerji obravnavajo bolečino in konflikte (Toxic Emotions at Work: How Compassionate Managers Handle Pain and Conflict, Peter J. Frost, Boston: Harvard Business School Press, 2003).

Sodelovanje s starši: kako postaviti meje – 4.

Dušan Rutar

Ko se pogovarjam s starši, ki sprašujejo, kako postaviti meje svojim otrokom, izpostavljam dve temi. Prvič. Dobro je postavljati zdrave meje, kajti obstajajo tudi nezdrave. Premislite torej, kakšne meje hočete postaviti, jim rečem. Drugič. Če sami nimate zdravih meja, jih tudi otroku ne boste znali postaviti. Kako torej postaviti zdrave meje in kaj so zdrave meje?

Sodelovanje s starši za vrline – 3.

Dušan Rutar

Različni avtorji se ukvarjajo s človekovimi vrlinami oziroma krepostmi in razmišljajo, katere so najprimernejše za življenje v 21. stoletju, katere naj bi krepili in razvijali. Sodelovanje je področje, na katerem pride do polnega izraza ravno tako razmišljanje, zato si velja v nadaljevanju na kratko ogledati, katere so tiste kreposti, ki jih avtorji in avtorice najpogosteje omenjajo.

Sodelovanje s starši – 2.

Dušan Rutar

Ko tole pišem, se približujem koncu vsakotedenskega enodnevnega posta – občutim notranji mir, spokojnost in globoko hvaležnost, da obstajam in živim. Zaključujem tudi z branjem knjige, ki jo predstavljam v nadaljevanju. Predstavljam jo, ker je temelj moje ideje o sodelovanju s starši otrok, s katerimi prav tako sodelujem, saj jih ne obravnavam in ne delam z njimi.

Sodelovanje s starši, ne delo s starši – 1

Dušan Rutar


Za začetek: ne delamo s starši, delamo z orodjem. Ali na primer s predmeti. Nekaj naredimo z rokami. Sodelovanje pomeni nekaj drugega.

Univerzalna ranljivost ljudi

Dušan Rutar


Povabili so me na nacionalno konferenco z naslovom Vključevanje, inkluzivnost in pravičnost v vzgoji in izobraževanju. Povabilu sem se hvaležno odzval. Na konferenci bom sodeloval z razmislekom o oblikah ranljivosti človeških bitij ter o simbolnih in družbenih učinkih delovanja mehanizmov, ki vzdržujejo v družbi razmerja moči in položaje ranljivih družbenih skupin. Ozadje mojega prispevka niso samo dolgoletne izkušnje pri delu s hendikepiranimi otroki in mladostniki, temveč tudi znanstvene študije. Nekatere najnovejše so priobčene v knjigi z naslovom Handbook of Children’s Risk, Vulnerability and Quality of Life: Global Perspectives (Habib Tiliouine, Denise Benatuil, Maggie K. W. Lau (ured.), Springer, 2022). Naj tako za začetek povem, da se v celoti strinjam z idejo o univerzalni ranljivosti človeških bitij, ki jo na strani 35 zapišejo Tobia Fattore, Susann Fegter in Christine Hunner-Kreisel: Koncept univerzalne ranljivosti – nasprotno – opredeljuje subjekt kot relacijski in kot vgrajen v družbene in kulturne kontekste. Te poststrukturalistične teorije subjekta, etika drugačnosti in feministična etika skrbi so zelo pomembne za študije otroštva.

Hendikep in travma

Dušan Rutar

Posamezniki so vselej simbolna, socialna in družbena bitja. Torej je koristno razumeti jih kot take. Ne kot gole posameznike, opremljene z geni in voljo, s katero je domnevno mogoče doseči vse, kar človek želi.

Hendikep, ranljivost in medsebojna odvisnost

Dušan Rutar

Čez nekaj dni imam predavanje o ranljivih družbenih skupinah; prosili so me, naj spregovorim o njihovih značilnostih. Spregovoril bom o povezavah med hendikepom, etiko in ranljivostjo človeških bitij kot simbolnih in družbenih bitij. Pri tem se bom opiral na dobro knjigo.

Dis-identificiranje in osvobajajoče prakse

Dušan Rutar

                                            

Ljudje, ki zase zmotno verjamejo, da so svobodni in da imajo svobodno voljo, spontano težijo k poistovetenju ali identifikaciji. Bankir tako želi biti bankir, prodajalec prodajalec, predsednik države predsednik države. Vsakdo ima predstavo o lastni identiteti in verjame, da je, ker je. Mene pa veliko bolj zanima koncept dis-identifikacije, proces, v katerem se ravno ne identificiram, ne poistovetim z identiteto, ki naj bi jo sprejel. Teorija hendikepa je natanko teorija takega procesa. O čem govorim? 

Hendikep kot razlika

Dušan Rutar   

              
                                           
 
Hendikep ni motnja. Ni pomanjkljivost. Ni nalepka in ni diagnoza. Ni kategorija. Ni predalček, kamor spraviš druge ljudi in jih tam konzerviraš za dolgo časa, včasih pa tudi za vse čase. Ni druga beseda za invalidnost. Ni sinonim in ni evfemizem. Ni nič od tega. Kaj potem je? Preberem knjigo: Soo Bong Peer. The Essential Diversity Mindset: How to Cultivate a More Inclusive Culture and Environment (Career Press, 2021). Potem vnovič razmišljam o hendikepu. O tem, kaj je. Ne razmišljam o ljudeh in o tem, kaj niso, česa nimajo, v čem so prikrajšani, v čem so drugačni in manj sposobni, manj zmožni in manj vredni, defektni in pomanjkljivi. Je že skoraj očitno, da je hendikep razlika, diferenca. Sam po sebi torej sploh ni nič.

Hendikep in alternativa

Dušan Rutar

                                   

Alternativa je druga, drugačna možnost. Ljudje po navadi spontano sprejemamo prvo, o drugi ne razmišljamo dosti. Morda sploh ne razmišljamo, ker nam je prva pri roki in se nam zdi dovolj dobra za nas. Če bi razmislili še enkrat, bo verjetno prišli do drugačnega sklepa. Možno pa je tudi, da se nam ne ljubi razmisliti še enkrat. Potem tudi alternativa ni mogoča.

Hendikep in tradicija

Dušan Rutar

 
                                    


Pred mnogo leti so me mahoma postavili pred sodnika, češ da uporabljam neustrezne besede, ko razmišljam, govorim in pišem o otrocih, s katerimi delam. Da se prav reče invalid, so mi žugali. Da so otroci invalidi in da so invalidni. A se nisem dal. Sodnica mi je dala prav. Če bi tisto tožbo izgubil, bi obubožal. Tako močno so se spravili nadme. Tudi kasneje sem pogosto srečeval ljudi, ki so trmasto in vzvišeno prepričani, da vedo, kako se čemu prav reče. Ko jih vprašam, kako vedo, kaj je prav in kaj ni, ne znajo povedati – sklicujejo se na tradicijo. Rečejo, da je pač že od nekdaj tako. Ali pa dodajo, da tudi vsi drugi uporabljajo enko besede za označevanje tega ali onega. Da torej ne more biti drugače. Seveda jim ne verjamem niti besede, ker ne vedo, da njihovi argumenti sploh niso argumenti, da se sklicujejo na nekakšno avtoriteto, ki so ji podrejeni, kar samodejno pomeni, da ne razmišljajo s svojo glavo in da ne razmišljajo kritično, čeprav bi morali. Z njimi se ne strinjam, ker razmišljam in razmišljam o tem, o čemer razmišljam, razmišljam pa tudi o samem razmišljanju, o načinu torej, kako razmišljam. Torej sem v prednosti, ker sproti popravljam samega sebe. Torej ni potrebe, da me popravljajo še oni, in sicer z argumenti, ki niso dovolj premišljeni. In če sem v prednosti, se ne uklonim. Le zakaj bi se?

Novo razumevanje posebnih potreb

Dušan Rutar

 

Zaključuje se obdobje 2017–2022, v katerem sem vodil ESS-jev projekt o vključevanju mladih hendikepiranih oseb v lokalna okolja. Čas je za kratko refleksijo narejenega in doseženega.

Hendikep in osebnost

Dušan Rutar

Nekateri humanistični psihologi, prvi je bil morda Gordon Allport, poudarjajo, da je mogoče doseči v življenju zrelost. Opisujejo zrelo osebnost in skušajo dokazati, da jo vodijo skozi življenje vrednote in jasna filozofija življenja. Verjetno bi se številni ljudje strinjali, da imajo vrednote, ki jim sledijo, in jasno filozofijo življenja, čeprav za filozofijo v resnici ne marajo. Morda pa je metafori, vrednote in jasna filozofija življenja, vseeno dobro ohraniti, ker sta lahko koristni pri nadaljnjem razmisleku o človekovi osebnosti in logiki hendikepa.

Logika enakih možnosti

Dušan Rutar

Razmišljanje o enakih možnostih je mit. Ljudje nikoli ne bodo imeli enakih možnosti, če odštejemo igre na srečo. Vsakdo, ki kupi srečko, ima namreč povsem enake možnosti za zadetek, če je igra zares poštena. V družbenem polju je drugače. Različni ljudje imajo različna izhodišča, ki niso odvisna le od tega, kje živijo, temveč so odvisna tudi od genetike. Ali to pomeni, da bodo hendikepirani ljudje večno hendikepirani in ne bodo mogli uspeti? Pomeni, da družbenih krivic in nepravičnosti ne moremo zmanjšati? Ne, ne pomeni. Kaj torej pomeni?