Posebna vrsta hendikepa

Dušan Rutar

Ljudje skozi vzgojo že v ranem otroštvu spontano privzemajo stališče odraslih, da je treba biti prijazen. Na primer do odraslih. In kasneje v šoli – do odraslih. In še kasneje – na delovnem mestu; na primer do vseh sodelavcev in sodelavk. Ali pa na ulici, na trgu, v trgovini in drugje. Pa je res najbolje za človeka, če je kar se da prijazen do vsakega, s katerim se sreča? Psihologi odgovarjajo, da zadeva ni tako zelo preprosta.

Podporne skupine in sočutje do sebe

Dušan Rutar


Logika podpornih skupin, ki so jih pred desetletji razvijali psihologi, psihoterapevti, psihoanalitiki, nekateri psihiatri in drugi strokovnjaki, se je izkazala za nekaj, kar ljudje nujno potrebujejo v vsakdanjih življenjih. Izkazalo se je, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da ni treba biti nevrotičen ali kako drugače psihično ali duševno poškodovan, da bi potreboval take podporne skupine. Zakaj so imeli prav?

Hendikep in diskriminacija

Dušan Rutar

Radi bi verjeli, da se v sodobnih razvitih demokratičnih družbah zaradi številnih razsvetljenih dejanj in širjenja znanja, zaradi pomena znanosti za vsakdanje življenja ter zaradi medijev in posodabljanja zakonodaje zlagoma povečuje solidarnost z ljudmi, ki imajo posebne potrebe, pripadajo ranljivim družbenim skupinam ali so kako izključeni iz družbe; radi bi verjeli, da morebitno izključevanje ni sistemsko, temveč je v najboljšem primeru naključno, v najslabšem pa nenevarno, kratkotrajno in začasno.

Hendikep in enake možnosti

Dušan Rutar

Enake možnosti so liberalni ideal. Že dolgo je tako – približno tri stoletja. Danes je zato vsak dan v obtoku razmišljanje o potrebi po enakih možnostih – zlasti za ranljive, deprivilegirane in hendikepirane ljudi. Ljudje so ideal sprejeli, ker je tako dolgo tako pogosto del njihovih življenj. A kako je z njim v resnici? Kakšne so dejanske, empirične, družbene možnosti za njegovo uresničevanje? Kaj pravzaprav sploh pomeni imeti enake možnosti, če pa je očitno, da različni ljudje živijo v zelo različnih okoljih? Kaj torej pomenijo poštena družbena razmerja, v katerih naj bi imel vsak posameznik enake možnosti, da razvija svoje darove in sposobnosti?

Hendikep in kult pameti – 1.

Dušan Rutar


V roki imam knjigo z naslovom The Cult of Smart: How Our Broken Education System Perpetuates Social Injustice. Spisal jo je Fredrik deBoer. To je knjiga o izključevanju ljudi, ki niso dovolj pametni, je knjiga o družbenih krivicah in je knjiga o družbeni nepravičnosti. Poleg tega je tudi razmislek o krčenju pogojev, potrebnih za uspeh v življenju, na en sam dejavnik, ki ga ljudje razumejo kot moč volje.

Hendikep in moralna dolžnost do drugega človeka

Staro sporočilo ljudem, naj ljubijo svojega soseda kakor samega sebe, je dobro vodilo v življenju. Človek naj bi imel rad samega sebe, ljubil pa naj bi tudi soseda: tako ga razumemo. Drugega človeka naj bi ljubil, kot ljubi sebe. Pa je res, da vsak človek ljubi sebe? In kaj pomeni ljubiti drugega, drugačnega, različnega človeka? Kaj pomeni ljubiti nekoga, ki je hendikepiran, je pa obenem tudi sosed?

Hendikep in učenje

Dušan Rutar

V izvrstni knjigi z naslovom The Intelligence Trap (David Robson) spoznavamo, kako problematično je sklepanje, da so visoko inteligentni ljudje prav zaradi svoje inteligence zavarovani pred kognitivnimi napakami, kar naj bi pomenilo, da vlečejo same pametne poteze. Napake delajo enako kot drugi, manj inteligentni ljudje, ker je delanje napak preprosto notranja nujnost življenja, toda resnični problem, ki ga imajo, je tale: zelo inteligentni ljudje se slabše učijo iz svojih napak. Zakaj? Ker prav zaradi inteligence vedno najdejo »dobre« razloge in ustvarjajo »dobre« razlage, s katerimi upravičujejo svoje delovanje in napake, kar pomeni, da jih niti ne prepoznavajo kot napake. Poleg tega težje sprejemajo nasvete drugih ljudi, ker so prepričani, da vedo bolje kakor oni, kako se zadevam v življenju streže. Posledice so lahko tudi porazne.

Hendikep, dobre namere in slabe ideje

Dušan Rutar

Ni odločilno, da najdemo odgovor na staro vprašanje, ali so ljudje po naravi slabi ali dobri. Ne pomaga prepričanje, ker eni trdijo tako, drugi pa drugače. Zadeve se moramo lotiti na nov način.

Hendikep in sreča

Dušan Rutar

V knjigi z naslovom Resno o sreči (The Serious Business of Being Happy) njen avtor Russell Grieger, dolgoletni klinični psiholog in psihoterapevt, poudari tole. Projekta, kako do sreče, se lahko lotite resno ali pač ne. Lahko na primer čakate na srečo, lahko tudi verjamete, da vas bo nekaj osrečilo. Pravzaprav ne obstaja dober razlog, zakaj bi človek čakal, kajti življenje je kratko in čakanje se prej ali slej ne splača, se ne obrestuje. Poleg tega verjetno drži, da človek ne želi zgolj preživeti svojega veka, temveč želi še nekaj več. To je lahko sreča. Zakaj pa ne?

Ni tako dobro, kot mislite, da je!

Darja Zaviršek

Ko so Vladimirja Jerofejeva na javnem dogodku v Cankarjevem domu vprašali, kako je danes živeti v Rusiji, se je izvil z modrim odgovorom: »Ni tako slabo, kot mislite, da je, in ni tako dobro, kot mislite, da je«. Vedel je, da je v dvorani kar nekaj špicljev Putinovega režima, ki prežijo na pisateljeve besede. Opozicijski aktivist Aleksej Navalni bo najverjetneje ostal trajno hendikepiran po tem, ko so ga avgusta napadli z živčnim plinom novičokom, da bi ga utišali.

Možnost inkluzije

Petra Greiner

Inkluzija v najčistejšem, a obenem najpreprostejšem pomenu skozi politična sita zakonodaje ne bo mogoča. Če smo sistem ljudje, potem je treba pričeti pri njih, da ne zapišem ravno pri nas samih. Enake možnosti so za vse otroke mogoče na papirju in se pričnejo lahko uresničevati takoj ob rojstvu ali diagnozi, ki je nihče od zdravnikov staršem ne želi predati. Takrat, prav takrat bi družino morali obdati čutni ljudje. Ne nujno strokovnjaki. Ti vse preveč podčrtujejo vse tisto, česar otrok ne zmore in morda nikoli ne bo zmogel. S tem odvzamejo vsem skupaj še tisto malo možnosti, ki bi usodi ponudila prostor, da spremeni tisto, kar je sprva z grozo v očeh sporočila vsem vpletenim. Vrtci so že ugotovili, da je ni bolj naravne inkluzije, kot je ta, da se sicer posebne skupine namesti v prilagojene prostore, na drugi strani pa je skupno dvorišče tisti kraj, kjer se spoznavajo, družijo in navsezadnje pomagajo enim in drugim. Običajni pri morebiti povsem preprostem potiskanju gugalnic ali pobiranju ob padcih, drugi pri odkrivanju manj znanega sveta posebnih potreb, ki odpira še povsem nedolžna in brez sodb popisana srca.

Ni šlo za cenene dovtipe …

Davorin Buher

Še nikoli nisem napisal bloga. Na razpolago sem imel razmeroma malo časa, da sem ga napisal in oddal naročniku. Ampak nič zato. Obljubil sem, da bom poskusil. Naslov mojega razmišljanja ste že prebrali.

Znebiti se ministrovih očal

Darij Zadnikar

Epidemija, v kateri tičimo, nas ni soočila le s samim seboj, z našimi strahovi, navideznimi statusi in s stremljenji po plehkih rečeh, temveč tudi z naravo oblasti, ki nas definira, premešča in gnete v vedno nove subjektivnosti. Ko opazujemo ravnanje oblasti, preseneča nemoč pri reševanju te krize, in ko pogledamo na podložnike, preseneča, kako se uklanjajo taisti nemoči oblasti. Prav to uklanjanje nemoči šele potrjuje njeno nadmoč. Zdi se paradoksalno, da bi kakršna koli oblast, pa če je leva ali desna, sposobna ali nesposobna, poštena ali kleptomanska, pri soočanju z virusom morala biti ne preveč uspešna, če bi sploh hotela veljati za avtoritarno oblast. A kako bi lahko postali moderni subjekti, če se ne bi podrejali fikciji?

Hendikep in jin

Dušan Rutar

V vsakdanjem življenju se včasih srečamo z izrazoma jin in jang, ki ju kultivirajo filozofi zlasti na Kitajskem, a ne le tam. Navadno mislimo, da predstavljata dve nasprotni polovici celote, ki se harmonično povezujeta; tako ju grafično prikazujejo. V resnici pa je precej drugače. Drugačnost razumevanja besede jin nam najprej postreže z vpogledom, ki dodatno razsvetljuje pomenske odtenke besede hendikep. Poglejmo, kako.

Hendikep in svetovni nazor

Dušan Rutar

V vsakdanjem življenju se pogosto soočamo z ljudmi, s katerimi se ne strinjamo o nečem. Imamo različna mnenja oziroma prepričanja in na voljo imamo različne argumente za dokazovanje, da imamo prav sami, ne pa nasprotna stran. Lahko celo rečemo, da ljudje pogosto verjamejo, da je skupina, ki ji pripadajo, v boljšem položaju za presojo, kaj je res in kaj ne, kdo ima prav in kdo se moti, kot druge skupine. Prepričani so, da nekako vedo nekaj, česar nasprotniki ali kritiki ne vedo, zato se težko postavijo v položaj, od koder je videti, da nasprotna stran razmišlja natanko enako.