Dr. Dušan Rutar
Nekatere stvari vidimo le z zaprtimi očmi. Ljudje pogosto poudarjajo pomen odličnih praks in najboljših rešitev problemov, se hvalijo z njimi in se postavljajo pred javnostjo, redkeje pa razmišljajo o neuspehih in njihovi pomembnosti za učenje. Pravkar berem tole zares odlično sedaj že klasično knjigo: Francisco J. Varela, Evan Thompson, Eleanor Rosch. The Embodied Mind: Cognitive Science and Human Experience – pred nekaj meseci je izšla, vnovič, prvič je namreč zagledala luč sveta leta 1991, pri svetovno znani založbi The MIT Press. Predgovor je spisal Jon Kabat-Zinn.
Temeljna, začetna ideja knjige ja tale: naši možgani ne odkrivajo objektivnega sveta 'tam zunaj', temveč delujejo bistveno drugače. Njihovo delovanje je nelinearno, sami organizirajo svoje delovanje in se učijo, principi njihovega učenja pa so ritmičnost, vzporednost in razpršenost. Kognitivna znanost je zato vse bolj pozorna na subjektivne izkušnje ljudi in zavest.
Dolgoletno ukvarjanje z meditacijami in s čuječnostjo (mindfulness) mi omogoča, da pri delu z depresivnimi ljudmi, zlasti z mladimi, s katerimi se srečujem vsak dan, med njimi pa so tudi taki, ki imajo pogosto v mislih samomor, razvijam ideje, kateri dejavniki vplivajo na neuspeh, ne zgolj na uspeh. Delo z njimi namreč ni le poseben izziv, temveč je tudi učinkovito, kar mi prinaša svojevrstno zadovoljstvo. Sliši se nenavadno, vendar je tamle zunaj vse preveč depresivnosti, ki ni potrebna, saj vemo, kako jo zmanjševati in odpravljati. Imamo znanje in imamo izkušnje, ključno pa je preprosto spoznanje, da noben človek ne želi živeti v depresiji.
Moje izkušnje se ujemajo z rezultati raziskav (ena skorajšnjih je tale: Catherine Crane, J. Mark G. Williams (2010). Factors Associated with Attrition from Mindfulness-Based Cognitive Therapy in Patients with a History of Suicidal Depression. Mindfulness, let. 1, št. 1, str. 10 – 20), kar je dodatno pomenljivo. Naj jih na kratko orišem, saj so pomembne za širšo javnost, kajti depresivnih ljudi je zelo veliko, učinkovitih načinov odpravljanja ali zmanjševanja depresivnih simptomov pa sorazmerno malo.
Kdaj je torej delo z depresivnimi ljudmi in z ljudmi, ki razmišljajo o samomoru, skoraj gotovo neuspešno in česa se lahko iz neuspeha naučimo?
Neuspeh pogojujejo tile dejavniki.
Prvič. Raven depresivnega ruminiranja in nenehnega premlevanja istega (istih zamisli, istih izkušenj, istih spominov, istih občutkov, istih stavkov). Ljudje, ki se pogosteje vračajo k temu in se pogosteje brezplodno vrtijo v krogih, imajo na žalost več možnosti, da se ne izvlečejo.
K temu prispeva tudi dejstvo, da številni ljudje, ki sicer nimajo depresivnih simptomov, prav tako ruminirajo, so vedno znova zaskrbljeni, tesnobni in ponavljajo ene in iste stavke. V njihovi bližini se depresiven človek le pogreza v temo.
Pomembno je tole spoznanje: ne obstajajo le depresivni ljudje, obstajajo tudi depresivna in kognitivno neučinkovita okolja.
Drugič. Starost. Starejši ljudje imajo, morda je to spoznanje nekoliko presenetljivo, več možnosti, da uspejo, ker so v povprečju vztrajnejši od mladih ali zelo mladih. Čeprav so lahko dlje časa depresivni, pa iz izkušenj vedo, da je vztrajanje v analitičnih pogovorih, pri meditiranju in izpopolnjevanju čuječnosti zelo pomembno in da so učinki kognitivnih pristopov k depresivnosti vezani na število srečanj. To preprosto pomeni, da redkeje kakor mladi zapustijo terapevtska srečanja že po prvem ali tretjem obisku.
Tretjič. Povečana kognitivna odzivnost na žalost in depresivno razpoloženje. To je zelo pomemben dejavnik, pomeni pa, da se ljudje, ki se udeležujejo srečevanj, odzivajo na načine, ki povečujejo kognitivno učinkovitost ter zagotavljajo zadovoljstvo (na primer branje knjig ali redno pogovarjanje o ogledanih in v ta namen izbranih filmih, ki jim jih vsakič predlagam).
Povečana kognitivna učinkovitost pomeni tudi anatomsko spreminjanje možganov, kar potrjujejo izsledki, dobljeni s pomočjo magnetne resonance (npr. Thorsten Barnhofer, Tobias Chittka, Helen Nightingale, Claire Visser, Catherine Crane. State Effects of Two Forms of Meditation on Prefrontal EEG Asymmetry in Previously Depressed Individuals. Mindfulness, let. 1, št. 1, str. 21 – 27). Take spremembe povečujejo kognitivne zmožnosti in kognitivno učinkovitost, zato nastane pozitivna zanka, ki počasi preprečuje zdrs v depresivno razpoloženje.
Kot rečeno: iz neuspehov se lahko naučimo, kako pomembne so drobne vsakdanje prakse, ki jih lahko izvaja skoraj vsak človek (branje knjig, gledanje filmov), in kako pomembno je, da smo ljudje vzajemno naklonjeni drug drugemu, občutkom, izkušnjam in idejam drugih, saj šele take oblike skupnega življenja in delovanja zares preobražajo vsakogar. Na bolje, kajpak.
