Dr. Dušan Rutar
Če želiš dobiti nekaj, česar nisi imel še nikoli, moraš storiti nekaj, česar še nisi storil nikdar. Petega decembra letos torej predstavljam knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Preden sem jo začel pisati, sem dolgo časa premleval dve drugi knjigi: eno je spisal John Rawls, izšla je leta 1971, drugo pa Robert Nozick – izšla je tri leta kasneje. Izhajal sem namreč iz teorije pravičnosti, družbene pravičnosti, zato je ta izraz tudi v podnaslovu knjige, ki jo bom predstavil.Temeljna ideja knjige je tale: ne obstaja inkluzija otrok s posebnimi potrebami brez boja za družbeno pravičnost.
Filozofsko vprašanje, ki ga je tako dobro obdelal Robert Nozick v knjigi Anarchy, State, and Utopia, je tole: Zakaj želimo ljudje stik z realnostjo? Zakaj ne bi želeli živeti v umetno ustvarjeni in večno prijetni realnosti, ki bi bila narejena tako, da bi nam super zmogljivi stroj zadovoljil vsako željo – nekako skladno z voščilom, ki si ga namenimo na primer ob praznovanju rojstnega dne, ko rečemo VSE NAJBOLJŠE? Zakaj torej ne bi želeli živeti v utopiji, v kateri bi dobili vse najboljše in bi se izognili vsemu drugemu, kar ne sodi v množico VSE NAJBOLJŠE? Zakaj ljudje praviloma zavrnejo to fiktivno možnost, ko jih povprašajo, če bi jo želeli sprejeti, čeprav s tem sprejmejo tudi možnost bolečine in trpljenja?
Nozick ponuja dober odgovor: ljudje zavrnejo ponujeno možnost, ker imajo raje stik s 'pravo' realnostjo, tako željo pa imajo zato, ker obenem pripisujejo veliko vrednost neskončni gostoti same realnosti.
Neskončna gostota pomeni neskončno možnosti. Niso vse dobre, seveda, toda nekatere zagotovo so. In v človekovi naravi je zmožnost, da se odloča za dobro ter zavrača zlo.
Torej smemo reči, da ni čisto res, da se ljudje želijo izogniti vsemu temu, kar ni iz reda vse najboljše, saj ne morejo absolutno preprečevati zla. Ljudje očitno želijo živeti realnost tudi takrat, ko je daleč od vsega najboljšega. Želijo živeti celo v Auschwitzu; ne želijo Auschwitza, seveda, želijo pa življenje, kar je nekaj drugega. Ljudje vsekakor hočejo živeti.
Stroji jim ne morejo zagotoviti takega življenja, zanje ne morejo ustvariti take realnosti, v kakršni želijo živeti. Pravzaprav tega ne morejo narediti predvsem zato, ker želijo ljudje sami ustvarjati realnost, v kateri želijo živeti – brez njihove pomoči torej. O tem dobro razmišlja sedaj že klasični film Matrica.
Morda bi hoteli vstopiti v umetno ustvarjeni svet za kratek čas, saj tudi sicer vstopajo vanje (film ni nič drugega kot umetni svet; Disneyland je umeten svet; pravzaprav je vsaka simbolno posredovana realnost umetna).
Pa vendar zadeva ni tako zelo enostavna, kot se zdi. Najprej Nietzsche, za njim pa še Freud sta namreč dokazala, da ljudje ljubijo tudi iluzije in da jih včasih ljubijo celo bolj kakor sebe. Nekateri ljudje ljubijo iluzije celo takrat, ko neposredno uničujejo življenje.
Najboljše življenje pa ne more biti iz iluzij. Tak je Nozickov argument. Zakaj ne?
Ker nihče ne živi sam, kar pomeni, da posameznik ni odgovoren le za lastno blagostanje, temveč je odgovoren tudi za blagostanje drugih posameznikov. Iluzije ne prinašajo in ne omogočajo blagostanja, čeprav se včasih zdi, da za kratek čas vendarle ga. Preprečujejo namreč vpogled v imanentnost resnice človeških eksistenc.
Natanko v tej perspektivi moramo zato ponoviti za Sokratom: ljudje nimajo pravice do svojega mnenja, ker imajo dolžnost do resnice.
Petega decembra odide tako v svet knjiga o družbeni pravičnosti in vrednoti, ki jo imenujemo resnicoljubnost.
