Dr. Dušan Rutar
Nisem naš in nisem vaš – jaz sem svoj. Dolgo je trajalo, da smo končno in dokončno presegli neproduktivno delitev ljudi na te, ki so sposobni in zmožni (abled), in one, ki to niso (disabled), ne te s posebnimi potrebami in one brez njih. Leta 2006 je namreč izšla izjemna knjiga z naslovom Frontiers of Justice, ki jo je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum. Filozofska razprava je tako rekoč revolucija v načinu razmišljanja o pravičnosti in naravi ne le ljudi, temveč vseh živih bitij. Ne prenese nobene delitve ljudi po sposobnostih, temveč prinaša povsem nov veter: vsakemu človeku lahko po definiciji pripišemo dostojanstvo in deset zmogljivosti. Predstavil jih bom petega decembra na predstavitvi knjige o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, za potrebe tega dnevniškega zapisa pa bi rad spregovoril o pravičnosti in njeni vrednosti.
Filozofinja zapiše na začetku svoje knjige, da obstaja tretja pot, ki predstavlja pravo alternativo pogostemu razmišljanju, ki si ga še vedno deli zelo veliko ljudi. Ti so namreč nekako prepričani, ne da bi dobro premislili, v kaj so se prepričali, da med živimi bitji vlada bodisi boj za preživetje bodisi spopad za moč in oblast ter da so nekateri v teh spopadih vselej zmagovalci in pripadajo eliti, medtem ko so drugi vedno znova poraženci in so zato na dnu družbenih lestvic. Zlasti pa so prepričani, da so ljudje nad živalmi in rastlinami.
Nobena od obeh idej pa ne prenese kritičnega filozofskega premisleka, vendar se ta hip osredotočam na idejo pravičnosti.
Zakaj je ta ideja boljša ob obeh drugih?
Boljša je, ker zmoremo ljudje zelo različne odnose do drugih ljudi in drugih živih bitij: naklonjenost, ljubezen, odgovornost, veselje, pa tudi brezbrižnost, zanemarjanje in krutost, kot poudarja filozofinja. Vsi vemo, da je to res, zato bi se morali tudi strinjati s filozofskim sklepom: najbolje je, da vsa ta razmerja regulira ideja pravičnosti, kajti sicer bodo vselej nekateri ljudje na dnu družbenih lestvic in prikrajšani za kakovostno življenje.
Nobena druga ideja ni tako dobra v tem, kot je pravičnost.
Če hočemo razumeti idejo pravičnosti, pa se je moramo lotiti na začetku. Tam je tale ideja: živa bitja so zmožna za dostojanstveno eksistenco. Morda tega ne moremo reči za bakterije kuge ali virus HIV, zagotovo pa lahko trdimo, da so številne živali zmožne za tako eksistenco, zlasti pa je zmožen človek.
To še ne pomeni, da vsi ljudje tudi živijo dostojanstveno, zato je ideja pravičnosti vnovič odločilna: ne živijo, vendar so zmožni za tako življenje, zato bi morali poskrbeti zanj.
Kaj torej pomeni dostojanstveno življenje?
Filozofinja odgovarja: dostojanstvo živega bitja zajema ustrezne možnosti za hranjenje in premikanje; odsotnost bolečine, nesnage in krutosti; svobodno gibanje, ki je značilno za vrsto; odsotnost strahu in priložnosti za odnose z drugimi živimi bitji; priložnosti za uživanje na svetlobi in svežem zraku.
Že sedaj je povsem jasno, da ima vegetarijanstvo status pomembnega moralnega in etičnega ideala. Med drugim je dokazano, da večina živali čuti bolečino in lahko trpi. Niti eno niti drugo pa ni značilno za dostojanstveno življenje.
Natanko zato moramo imeti ves čas v mislih še tole temeljno idejo: vsak otrok ima že v času svojega rojstva dostojanstvo. Ima ga torej že zato, ker je živo bitje. Je tudi produktivno bitje, kot bi rekel Marx, kar pomeni, da je zmožen za ustvarjalnost.
To je ključno, bistveno spoznanje: ni pomembno, ali je otrok sposoben ali ne, ali ima zmanjšane sposobnosti ali povečane, ali ima posebne potrebe ali jih nima, pomembno je, da ima dostojanstvo in da je bitje, ustvarjeno za ustvarjalnost.
Martha Nussbaum zato logično sklene: vsak otrok, ki ima dostojanstvo, bi moral imeti tudi zmožnosti (capabilities), ki so neposredno vezane na dostojanstvo. In če otrok ali odrasel človek česa ne zmore sam, če ne more biti ustvarjalen in produktiven, mu je država dolžna zagotoviti pogoje, pod katerimi ohranja lastno dostojanstvo.
