Petra Greiner
Ko sem slišala, da bo Sofia v letošnjem letu obiskala v šolo v naravi, sem mislila, da se šalijo. Da bi moj posebni otrok odšel na počitnice brez mene, bi bila zame znanstvena fantastika, ki pa je vsemu navkljub dobila realistično zgodbo. 
Moram vas spomniti, da sem že ob prvem Sofiinem vstopu v vrtec imela občutek, kot bi moj otrok diplomiral. Ona, iz katere ne bo nič, in bo verjetno umrla, gre sedaj preprosto v vrtec. Ob novici njenih samostojnih počitnic pa sem tiho v sebi vzkliknila. Pomislila sem, kam se bomo v času njene odsotnosti odpravili. Kam bi lahko odšli, glede na to, da tu in tam na specifično reč skupaj z njo preprosto ne moremo. Ne vem, zakaj se običajno primeri, da za Martinovo odideva nekam proč, da potem iščem varstvo zanjo in druga dva otroka, ki pristaneta pri babici, tokrat pa sva ostala kar doma. Vedeti je namreč treba, da se povsem zdravih in običajnih otrok nihče ne otepa. Malce drugače je z zelo prizadetimi, nepokretnimi in takimi, ki se jih svet milo rečeno boji. Seveda Sofia prenoči pri mojih starših le čez noč, za večje podvige pa ju ne želim obremeniti. Obstajajo inštitucije, ki jih odkrijemo zelo pozno in smo ob prvem takem slovesu že čisto izmozgani, medtem pa imamo ves čas otrokovega bivanja tam občutek krivde, da smo otroka pustili nekje, kjer je daleč proč od nas.
V petek je defektologinja Vera, skupaj s sodelavkama Ljubico in Darinko, nekaj otrok odpeljala na lepše. Le do njihove matične Dornave, kjer so jih pričakale domače živali, bazen, prostori mehkih kroglic in zibajočih stolov ter lepo vreme. Tako bi lahko naša družina tekala sem ter tja, pa smo ostali malodane doma. Otroka sem le peljala na mirno torto, ob kateri sicer nervozno pogledujem na uro, ker je treba Sofio nahraniti skorajda na tri ure in je organizacija za vmesni čas včasih določena na minute. Zavili smo en dodatni krog po mestu, ki bi ga sicer izpustili, in to je bilo vse. Ne znam vam povedati, zakaj nismo zapustili našega mesta. Ko bi lahko odletela Martinu naproti, sem v soboto zapustila stanovanje le zaradi dveh obiskov lastne kleti in to je bilo malodane vse. Zjutraj sem spala. Priznam. Levu sem naredila zajtrk, prižgala risanke in predala štafeto možu. Nikogar ni bilo treba previjati in nahraniti. Človek bi pomislil na brezdelje, kljub dvema ne več tako majhnima otrokoma. Včasih družine s posebnimi potrebami sicer mislimo, da zaradi nepokretnega otroka mnogo reči ne moremo početi, vendar je omejenost lahko mnogokrat le v naših glavah. Otroci niso krivi, da se ne odpeljemo na kratki izlet ali obiščemo muzeja, ker je en od članov na vozičku. Ta vikend me je spominjal na misli, ko rečemo, kaj vse bi naredili, če bi imeli več denarja, ali na drugi strani: kam vse bi odpotovali, ko bi bil čas naš zavetnik. Pa je vse skupaj treba vzeti z rezervo in z zdravo mero razuma. Vzamemo si toliko, kot potrebujemo, in jamrajočo držo ob posebnih otrocih odložimo, čeprav so noči tiste, ki nikoli več niso enake, še manj prespane v enem samem kosu.
Po svojega otroka sem se peljala v želji, da jo ponovno objamem v svojem naročju in jo poljubim tako srčno, kot je ne bi videla leta. Z Vero sem ju našla na zibajoči školjki in ob slovesu mi je rekla, da bi s Sofio odšla na konec sveta, tako neproblematična je. To mi je otoplilo srce za čas, ko bom ponovno pomislila, da mojega otroka v svoji sredi pravzaprav ne želi nihče, kar pa ne drži. Obstajajo ljudje, ki svoj poklic opravljajo s srcem in ko svojega otroka najdem v njihovem naročju, vem, da zanj skrbijo, kot bi bil njihov.
Foto: Petra Greiner
