Dr. Dušan Rutar
Ljudje smo narejeni za skupna življenja. Da smo skupaj, drug z drugim. Da se pogovarjamo, da si delimo radost, bolečino in trpljenje. Da človek ni sam. Samota namreč ni dobra. Da človek ni izključen. Da je tam nekdo, ki mu lahko poveš, kako pada dež, kakšen je občutek sonca na koži, dotik kože drugega človeka, bližina otroka, ki je pravkar prišel na svet, in bližina staršev, ki odhajajo. Da te nekdo posluša. In popelje k svoji reki. Teorija družbene prevlade (social dominance theory) nam pomaga misliti zamisel oziroma empirično spoznanje, da ljudje vedno znova oblikujejo občestva, v katerih živijo, tako, da imajo hierarhično strukturo, kar pomeni, da je v njih na vrhu ozka skupina ljudi ali elita, spodaj pa so vse druge skupine ljudi. Zakaj je tako? Vprašanje je več kot le zanimivo. Povezano je z drugimi vprašanji. Ali je nujno, da se ljudje vedno znova razvrščajo po hierarhičnih lestvicah? In kako je z inkluzijo ranljivih družbenih skupin, če je tako organiziranje občestev nujno, saj ne poznamo občestva, v katerem bi bila na vrhu ranljiva družbena skupina? Morajo biti torej ranljive skupine vselej spodaj, na dnu, odtujene od vseh drugih? Dramatično je tudi spoznanje o vedenju ljudi v hierarhično urejenih družbah, ki sicer prevladujejo na tem planetu, čeprav se večinoma imenujejo demokratične; tudi Severna Koreja ima v svojem imenu besedo demokratična. Kako se torej vedejo ljudje?
Raziskave potrjujejo, da se v bolj hierarhično urejenih občestvih ljudje vedejo tako, da več prispevajo k ohranjanju take ureditve. Kdo bi bil kajpak ob tem spoznanju lahko presenečen, kajti laična psihologija pravi, da se ljudje upirajo izkoriščanju, nadvladi in prevladi, odvisnosti od nadrejenih in podobno, da česa takega ne marajo in ne prenesejo. Tako razmišljanje pa je res laično, kajti ljudje se navadno ne vedejo tako.
Vedejo se, kot je zapisano: hierarhična razmerja ohranjajo celo tedaj, ko so globoko nepravična in ljudje vedo, da so nepravična. Zakaj se torej tako vedejo? Zdi se, da jim vednost o nepravičnostih ne pomaga prav dosti.
V hierarhično urejenih občestvih lahko nastanejo demokratične spremembe za bolj egalitarno in pravičnejšo družbo le, če ljudje spremenijo globoko vsajene poglede na svet, prepričanja, mnenja o njem in kognitivne modele, s katerimi ga mislijo.
Take spremembe so izjemno zahtevne, zato so tudi zelo redke, včasih pa so celo nemogoče. Obstajajo namreč tudi miti, ki si jih ljudje delijo, vraževerna interpretacijska orodja, s katerimi ljudje domnevno pojasnjujejo svet, v resnici pa zgolj legitimizirajo njegovo hierarhično urejenost, nepravičnost in možnosti za izkoriščanje vseh, ki niso elita.
Med take mite sodijo predvsem zakoreninjena prepričanja, da so nekateri ljudje vredni več kakor drugi, da so sposobnejši od drugih, da obstajajo nepremostljive naravne razlike med njimi, da so nekateri rojeni, da vodijo druge. Takih mitov je veliko in dokler ljudje verjamejo vanje ali pa verjamejo, da drugi verjamejo, spremembe preprosto niso mogoče, ker ljudje s svojim vsakdanjim vedenjem in delovanjem sproti utrjujejo hierarhična razmerja ter odnose nadrejenosti in podrejenosti.
V tej luči so zanimive tudi raziskave o tem, kaj ljudje najbolj obžalujejo ob koncu svojih življenj. Skupni imenovalec je tale.
Ljudje pogosto obžalujejo predvsem to, da jih je bilo tako zelo strah. Oblike njihovih obžalovanj so si zelo podobne:
1. žal mi je, da sem bil ves čas prestrašen;
2. žal mi je, da sem bil preveč tesnoben in premalo odločen;
3. žal mi je, da sem zapravil leta življenja in bil zaskrbljen;
4. žal mi je, da sem bil ves čas zaskrbljen zaradi čisto vsega;
5. žal mi je, ker sem se bal živeti.
