Dr. Dušan Rutar
Robert Redford, letos je dopolnil 81 let, in Jane Fonda, pravkar jih bo dopolnila 80, odigrata v filmu Our Souls at Night (Kitesh Batra, 2017) na način, ki celo dolgočasno in nezanimivo pogovarjanje o vremenu v hipu spremeni v nekaj, kar nas prepriča, da je prijateljstvo tudi množica povsem vsakdanjih, na videz nepomembnih potez in srečanj, ki dobijo poseben značaj zaradi načina, kako se jih prijatelja lotevata – zlasti z zares veliko mero medsebojnega spoštovanja in diskretnosti, ki kajpak sodi zraven. Film omenjam zato, ker je naredil name vtis predvsem z načinom upodabljanja in prikazovanja medsebojnega odnosa dveh osamljenih ljudi, ki imata dovolj samote, ne želita več preživljati noči v mučnem čakanju dneva, obenem pa nista več niti malo narcistična, zato sprejemata drug drugega natanko na način, ki si ga številni ljudje zaman želijo: sprejmi me in me imej rad tukaj in sedaj. Res se sprejemata in res se imata rada, zato je, kot rečeno, celo navaden pogovor o vremenu nenadoma čisto nekaj drugega – kot bi se zgodila čarovnija. To kajpak potrebujemo, kajti brez nje je eksistenca lahko tudi ena sama depresija, polna stresa, samote, zaskrbljenosti in čakanja na odrešitev.Film pa je pomemben še zaradi nečesa. Razmišlja namreč tudi o morali in etičnosti, in sicer na poseben način, ki je vreden natanko zato, ker je poseben. Protagonista se imata rada in se spoštujeta, jasno pa je tudi, da ne naredita ničesar posebnega. V tem je kajpak nekaj ironičnega, je pa tudi vzvod za izvrstnost, zaradi katere še bolj verjamemo, da zmore človeško bitje ustvariti vse tisto, zaradi česar se mu zdi življenje enkratno, neponovljivo in skoraj čudežno. Ves film je zato zgolj množica drobnih, povsem vsakdanjih dogodkov, ki jih zmore čisto vsak človek, sproženih na poseben način, zaradi katerega ne-posebne stvari postajajo posebne. Zastavi se vprašanje, zakaj ljudje niso pogosteje moralni oziroma etični, če pa je očitno, da bi lahko bili, da so zmožni za tako vedenje. Zakaj torej niso? Odgovor je na dlani: če so zmožni, jim mora nekaj preprečevati, da bi se obnašali skladno s svojimi zmožnostmi. Kaj bi to lahko bilo?
Celo strokovnjaki prevečkrat odgovarjajo, da so zavore v ljudeh samih, da ne storijo dovolj na sebi, da so preveč pohlepni, premalo pogumni ali kaj podobnega. Včasih je to sicer res, v večini primerov pa preprosto ni.
V večini primerov živijo ljudje ujeti v institucionalne, sistemske družbene mehanizme, mite in propagando, ki legitimizirajo nasilje, nacionalizme, rasizem, diskriminiranje ljudi, nepravičnost, medsebojno izkoriščanje, hierarhije ter odnose nadrejenosti in podrejenosti etc.
Poleg tega je malo bojev za dobre ideje in velike ideale. Ljudje so namreč vse bolj nagovorjeni, naj vsakdo skrbi zase, dela na sebi, skrbi za kopičenje kapitala in dobrin, naj bo investitor ali vlagatelj v vse mogoče zadeve, kot so zdravje, biznis in dolgo življenje.
Povečuje pa se tudi to, kar imenujemo v strokovnem žargonu prazna eksistenca. Knjiga Out of the Wreckage (George Monbiot, 2017) pričuje za zapisano, enako lahko rečem za koloniziranje vsakdanjega življenja z informacijami in informacijskimi procesi, o čemer razmišlja Adam Greenfield v knjigi Radical Technologies, pa tudi za toksične ideologije o ekstremnem individualizmu in brezmejni tekmovalnosti.
Čisto na koncu, včasih na koncu posameznikovega življenja, pa vendarle postane kristalno jasno, da je v življenju daleč najpomembnejše to, kar spremljamo tudi v prečudovitem filmu, čigar naslov sem izbral za naslov pričujočega dnevniškega zapisa.
