Dr. Dušan Rutar
Že večkrat sem na predavanjih poudaril pozitivni pomen video iger za otrokov kognitivni razvoj ter vzporednic med pogosto dolgočasnimi abstraktnimi šolskimi nalogami in sijočimi testi inteligentnosti, ki so jih polne nekatere video igre, za katere včasih pedagogi rečejo, da so hudičev izdelek in da uničujejo otroške duše. Nikoli ne pozabim povedati, da odvračanje otrok od video iger v duhu takega razmišljanja največkrat ne rodi nobenega sadu, ampak zadevo še poslabšuje, kar je isto, kot če pride človek z dežja pod kap. Sedaj pa so tudi znanstveniki dokazali vrednost in pomen mojih predavanj; pred kratkim sem prebral tale prebral znanstveni članek: Kokkinakis AV, Cowling PI, Drachen A, Wade AR (2017) Exploring the relationship between video game expertise and fluid intelligence. PLoS ONE12(11): e0186621. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0186621. Nesporno je tako dokazano, da so nekatere video igre zelo kompleksne, socialno interaktivne in intelektualne zahtevne, kar je vsekakor dobro, koristno in smiselno. Sedaj pa samo za hip pomislite, kolikokrat ali kako pogosto se znajdete v družbi, v kateri uživate v kompleksnosti duha, ne suhoparnosti, zdolgočasenosti in preprosti linearnosti, v zanimivih in kakovostnih medsebojnih odnosih ter v pogovorih, ki so intelektualni zahtevnejši od čveka o vremenu, modi, fuzbalu in biznisu.
Starši, vzgojitelji, učitelji in drugi bi se lahko naučili od znanosti, da so nekatere video igre tako dobre, da so dosežki otrok, ki jih igrajo, primerljivi z visoko stopnjo inteligence, kar preprosto pomeni, da odvračanje od takih iger pomeni tudi odvračanje od intelektualno spodbudnih dejavnosti. Zakaj bi to delali?
Prehitro bi sklepali, če bi rekli, da igranje video iger, na katere mislim, povečuje inteligenco otrok, toda prav tako je prehitro sklepati, da otrok, ki veliko igra video igre, zanemarja svojo inteligenco, svoje kognitivne zmožnosti, socialne veščine ali čustveni razvoj. Včasih se to sicer dogaja, toda ne dogaja se vselej, in ko se dogaja, je dobro biti pozoren na širše družinsko okolje in kakovost medsebojnih odnosov med družinskimi člani.
Znanstveniki so dokazali, da so otroci, ki so uspešni v nekaterih video igrah, tudi zelo inteligentni, kar omogoča tale sklep: zelo inteligentni otroci imajo radi nekatere video igre zaradi zabave, pa tudi zaradi intelektualnih izzivov, ki jih predstavljajo. Vsekakor pa velja, da niso vse video igre slabe že samo zato, ker so pač video igre.
K zapisanemu bi rad dodal še eno znanstveno spoznanje, ki na prvi pogled sicer ni neposredno povezano z video igrami. Tudi v tem primeru govorimo o vzgajanju otrok. Starši včasih skušajo otroke disciplinirati s kaznovanjem, med kaznimi pa se znajde tudi fizično nasilje. Celo nekateri slovenski strokovnjaki zatrjujejo, da kak blagi udarec po zadnji plati nikomur od otrok ne škodi.
Pa vendar ni tako. Raziskave dokazujejo, da tudi zelo redko fizično nasilje nad otrokom ali tepežkanje ustvari več problemov, kot pa si mislijo starši, vzgojitelji in učitelji.
Mislim na vedenjske in čustvene probleme, ki se včasih pokažejo šele nekaj let pozneje, ko se zdi, da so otroci že pozabili na fizično nasilje.
Pa niso. Otroci ne pozabijo nanj, in se vračajo k dogodkom iz preteklosti ali pa se preteklost sama od sebe vrača v sedanjost in jih vznemirja. Njihovo vedenje se zaradi telesnega nasilja torej ne izboljša, temveč se poslabša. Možgani namreč ne delujejo tako, da otrok kar pozabi. Navsezadnje vsakdo ve iz lastnih izkušenj, kako težko je pozabiti neprijetne spomine.
Ko skušamo odvrniti otroke od video iger, se je zato dobro vprašati, če vemo, kaj delamo, če vemo, kako delujejo možgani, in če ima naše prizadevanje kak smisel; ko pridemo v skušnjavo, da bi udarili otroka, je dobro pomisliti, kako se bomo počutili, ko nam bo čez leta nastavil zrcalo in vprašal, če smo takrat vsaj približno vedeli, kaj se bo izcimilo.
Z orisanim vedenjem prej ustvarjamo vedenjske probleme, razdalje, medsebojno odtujenost in hlad v odnosih kot pa prijetno ozračje, v katerem se vsakdo dobro počuti, se počuti sprejetega in se nihče ne čuti izključenega.
