Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem mladim zopet govoril o čuječnosti. Spregovoril sem o nekem posebnem znanstvenem spoznanju, ki na skoraj dramatičen način dokazuje, kako zelo pomembno je od malega živeti v okolju, v katerem se človek dobro, ampak zares dobro počuti. Če se ne počuti, je namreč lahko v stresu, ta pa ima dolgoročno razdiralne posledice, kot dokazuje znanost. Kljub temu ljudje še vedno pogosto rečejo, da je treba mladega človeka že zgodaj navaditi na trdoto sveta, ker naj bi bil svet pač trd; starši včasih rečejo učiteljem, naj njihovega otroka vzgajajo na kratko. Takih in podobnih mnenj imajo še veliko, med drugim verjamejo tudi v mite, da so nekateri ljudje več, drugi pa manj. Ko bi ljudje vsaj vedeli, kakšne posledice imajo. Mogoče ne bi nič zaleglo, ampak vsaj vedeli bi. Znanstveniki so tako spremljali mlade ljudi in nesporno dokazali, kaj je stres, kaj ga sproža in kakšne so posledice. Krovni izraz za celotno dogajanje je socialna tesnoba ali anksioznost. Na zunaj se taka tesnobna stanja niti ne kažejo, zato jih ljudje zelo redko prepoznajo. Pogosto jo sproža navzočnost večjih, močnejših vrstnikov, vendar to ne velja le za učence ali dijake; za vsakega človeka se najde kdo, ki je večji, močnejši ali preprosto samozavestnejši, zlasti pa je pomembno, da so občestva, v katerih živimo, organizirana hierarhično, zato je vselej nekdo zgoraj in drugi spodaj.
Socialna tesnoba je skoraj nevidna, kot rečeno, ljudje pa jo doživljajo kot nelagodje v bližini drugih ljudi, kot vznemirjenje, kot neopredeljen strah, ki ga številni starši že zgodaj vcepijo otrokom, ko jih strašijo in svarijo pred tistim bizarnim le kaj bodo rekli drugi. Ljudje se zato bolj bojijo drug drugega, kot si priznajo.
Vsekakor je pomembno poudariti, da stres ni nekaj, kar človek zlahka prepreči. Nekaj meditacije dnevno zagotovo ni način, kako zmanjševati socialno tesnobo, saj se mora človek naučiti tudi drugačnega razmišljanja o drugih ljudeh in medsebojnih odnosih, pa še to ne more jamčiti, da se bodo ljudje drugače obnašali. Še manj pomagajo tablete.
Znanost dokazuje, da stres med drugim povzroča vnetna stanja v žilah, kar potegne za seboj druge nevšečnosti. Prav o tem sem spregovoril otrokom in jim pokazal nekaj slik.
Stresna substanca interleukin-6 zaradi vnetij laže prodira skozi žile v možgane. Tam moti delovanje strukture, ki jo imenujemo nucleus accumbens, ki nadzoruje delovanje dopamina in serotonina.
Čisto po domače zapisano pomeni tole: več stresa pomeni spremembe v delovanju možganov.
Tega nočemo, take spremembe niso v našem interesu, zato je pomembno, da smo čim manj pod stresom. Ko govorimo o stresu, se zato ne tolažimo, da obstaja tudi pozitivni stres, ki da je dober, kot včasih rečejo ljudje.
Stres ni dober in raziskave na miših dokazujejo, da navzočnost ljudi, ki sprožajo tesnobna stanja, tudi ni dobra. V takih primerih ne pomaga nobena tolažba, da je malo stresa v redu in da je vsaka stvar za kaj dobra. Ničesar dobrega ni v tem, da telo pod stresom proizvaja bistveno manj beljakovine claudin-5, ki regulira prepustnost sten žil, kar zopet pomeni, da manj te beljakovine pomeni večjo prepustnost sten za vnetne substance, ki jih zopet nočemo imeti tam.
Poleg tega vemo, da stres v zgodnjih letih otroštva vpliva na velikost možganov, na število sinaps in na kompleksnost nevronskih mrež.
Stres torej spreminja anatomijo možganov, to pa lahko spreminjamo tudi z vajami iz čuječnosti, meditacijo in nekaterimi drugimi oblikami treninga. Vse skupaj pa ne bo dosti pomagalo, dokler bodo ljudje verjeli v ideje, ki so dokazano napačne, ter mite o hierarhijah in zaradi njih vztrajali v takih medsebojnih odnosih, ki sprožajo in krepijo socialno tesnobo.
