Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem si ogledal izjemni film, ob katerem sem doživel nekaj silovitih občutkov in čustev, saj prepričljivo pokaže, kako lahko nepredvidena stotinka sekunde povsem spremeni človekovo življenje. Njegov naslov je Shot Caller, režiral pa ga je izvrstni ameriški režiser Ric Roman Waugh, ki je med drugim režiral tudi dokumentarni film o dveh prijateljih, vojnih veteranih iz iraške vojne, z naslovom Kar ljubim, me uničuje (That Which I Love Destroys Me). Ljubezen do drugega namreč lahko prinese tudi čisto uničevanje, zato ne bi smeli naivno verjeti, da je ljubezen vselej čista, lepa, neomadeževana in nevprašljiva. 
Kot sem že zapisal: obstajajo čustveni koncepti. Čustva niso od nas neodvisni naravni vzgibi in niso refleksni odzivi na dogajanja. Preprosto rečeno: čustvovati se dobesedno naučimo. In kakor se naučimo, se lahko tudi odučimo. Torej ni vgravirano v granit, da se nam invalidi smilijo, da čutimo do njih sočutje ali da nam gredo na živce. Vse to je sicer mogoče, mogoče pa je tudi vse kaj drugega.
Ali kot bi rekel Jezus: sovražnike lahko sovražimo, lahko pa se jih naučimo tudi ljubiti. Podobno lahko sovražimo te, ki nas ljubijo.
Možgani torej ustvarjajo pomen in ta ni absolutno pripet na posamezne ljudi, dogodke, objekte ali zaznave, besede ali stavke. Pomen ne obstaja sam od sebe tam zunaj v naravi ali v objektivni realnosti. In ljudje smo predvsem simbolna bitja pomenov, kar pomeni, da je za nas odločilno, kakšen pomen naši možgani pripisujejo oziroma ustvarjajo. Od tega je namreč odvisno naše vedenje in delovanje.
Če je nekdo invalid, ni tako pomembno, da je pač invalid, saj je odločilen pomen, ki ga človek pripiše besedi invalid. In ker ga ustvarja, je lahko tudi drugačen od tega, za katerega verjame, da je naraven ali celo nujen.
Naj ponovim: možgani ustvarjajo, kreirajo občutke, čustva, pomene, podobe realnosti. Nič ne pade samo od sebe iz zunanjosti v možgane in ti niso pasivni sprejemnik, zabojnik, v katerega se vse skupaj nalaga. Zapisano velja dobesedno, zato Lida Feldman Barrett pravi: čustva so kreacija vaših možganov, ki se nanaša na pomen vaših telesnih občutkov.
Skozi celotno življenje torej naši možgani uporabljajo vse, kar se nam dogaja, to organizirajo v koncepte, ti pa vodijo in naddoločajo naše vedenje ter omogočajo, da imajo zaznave, ideje in vse drugo pomen.
Brez pomena torej ni čustev in ta ne obstaja brez preteklih izkušenj, iz katerih se možgani učijo. Torej je preteklost v nekem smislu vselej navzoča v sedanjosti.
Čustva torej niso odzivi na svet, poudarja Lisa Feldman Barrett. Človek ni pasivni sprejemnik tega, kar se dogaja v zunanjem svetu, temveč je ustvarjalec pomena, kreator. Ne more storiti ničesar, če to nima zanj takega ali drugačnega pomena.
Najslabše, kar se mu lahko pripeti, je, da preneha verjeti, da bi bil pomen, ki ga ustvarja in pripisuje dogodkom ali predmetom ali ljudem ali drugim zadevam, lahko tudi drugačen. Če ne verjame več, da je lahko tudi drugače, je dejansko zanj vsega konec.
Konec pomeni ponavljanje istega, kopičenje istega ali preprosto samomor. Nobena sprememba ni več mogoča, človeku se zdi, da se je svet ustavil, da se zgolj nesmiselno vrti, da je sam nemočen, da bi nanj vplival, da ne more storiti ničesar, da bi ustvaril drugačen pomen, ki bi sprožil drugačno vedenje in drugačno delovanje v svetu.
Tablete v takih primerih ne pomagajo – pomaga lahko le drugi človek, ki zna ljubiti celo svoje sovražnike.
Slika: Podpora (foto: Dušan Rutar)
