Dr. Dušan Rutar
Pred nekaj dnevi sem dobil od organizatorjev vabilo na sedmo mednarodno znanstveno konferenco EDUvision 2017, Sodobni pristopi poučevanja prihodnjih generacij; vabijo me, da bi nastopil kot eden glavnih predavateljev. Priložnost izkoriščam za tale dnevniški zapis. Trenutno namreč preučujem knjigo The Embodied Mind, za katero je prispeval predgovor Jon Kabat-Zinn.Kabat-Zinn je po osnovni izobrazbi molekularni biolog. Podatek je pomemben, čeprav morda ne na prvi pogled. Pomenljiv postane, če razumemo, kaj je Kabat-Zinn razvil in s čim je postal svetovno znan.Razvil je obliko dela, ki se imenuje MBSR ali mindfulness-based stress reduction, ki je mnogo več kot zgolj tehnika, ki se je naučiš na seminarju. Ko je naletel na knjigo The Embodied Mind, ki je prvič zagledala luč sveta leta 1991, je bil nad njo navdušen. Kaj ga je navdušilo in zakaj je to pomembno?
Navdušil ga je poskus avtorjev knjige (Francisco J. Varela; Evan Thompson; Eleanor Rosch), da bi na nov način povezovali spoznanja kognitivne znanosti, dharme in fenomenologije, da bi raziskovali povezave med umom, telesom in izkušnjami. Tudi v tem primeru ne govorimo o kaki tehniki.
S svojim pristopom so tlakovali novo pot, po kateri ni šel še nihče. Kabat-Zinn pa ni bil navdušen le nad takim povezovanjem, temveč je bil navdušen še nad nečim. Nad načinom, kako so avtorji knjige razvijali svoje prakse in ideje, preobražali izkušnje in skrbeli za avtorefleksijo oziroma za nenehne spremembe. Za vse to, kar imenuje Kabat-Zinn naravna generativnost, učenje in pohlevnost. Vsi trije načini delovanja pa so tisto bistveno, kar naj bi počel vsak človek v vsakdanjem življenju, predstavljajo vrednote in ideale, za katere naj bi se usposabljali že učenci v šolah, obenem pa so tudi temeljne koordinate znanstvenega dela in vsake dobre meditacije.
Zakaj naj bi se človek v vsakdanjem življenju ukvarjal z naštetimi vrednotami, ideali in praksami? Morda je najboljši odgovor ta, ki ga najdemo v sami knjigi: ker omogočajo globoke preobrazbe človekove zavesti o sebi, drugih ljudeh in svetu.
Čuječnost ali mindfulness zato ni tehnika večernega sproščanja ali poglabljanja v človekovo notranjost, ki naj bi omogočala občutke miru in pomirjenosti, harmonije in sozvočja s svetom. Daleč od tega!
Svet je poln protislovij, ne pa sozvočij in harmonij.
Preobrazbe, o katerih govorim, pomenijo telesne spremembe, spremembe v anatomiji možganov, spremembe v odnosih z drugimi ljudmi, zlasti pa spremembe v načinih razumevanja oziroma razlaganja samega sveta oziroma človekove eksistence.
Izkušnje sveta in kognitivne zmožnosti posameznikov se namreč razvijajo in spreminjajo vzajemno, to pa pomeni, da je naša vednost o svetu pogoj za naše izkušnje sveta, te pa so pogoj za spreminjanje same vednosti. Kot v tisti Escherjevi grafiki, na kateri desna roka riše levo, ta pa riše desno.
Rečeno nekoliko drugače: the embodied mind je koncept, ki združuje drugačne, nove izkušnje sebe in sveta, kognitivne in telesne sposobnosti ter njihovo spreminjanje plus etično delovanje.
Vidimo torej, da nikakor ne govorimo le o samotnem posamezniku, ki meditira ali se čuječe poglablja vase, saj je koncept bistveno drugačen.
Telo, um in okolje so namreč del istega procesa, kot poudarja Eleanor Rosch. Avtorica imenuje proces enaction.
Kaj je enaction?
Bistvena dimenzija tega koncepta je ideja, da je telo self-organizing system, ne pa statični kup mesa, žil, kosti in vsega drugega, kar obdeluje medicina. Tak sistem se kajpak nenehno spreminja in lahko se dodatno spreminja, če vemo, kako ga spreminjati, saj je zmožen za učenje. Še ena bistvena dimenzija koncepta je preživetje: telo lahko preživi le s pomočjo nenehnega učenja v okolju, na katerega vpliva in ki vpliva nanj.
Enaction tako pomeni, da človek oblikuje, ustvarja in vzpostavlja nove odnose do sebe, drugih ljudi in sveta, in sicer tako, da vse to postane nova norma, izhodišče novega učenja. Ključni princip, ki vodi in usmerja take delovanje, je zato etičnost, ki nikogar ne izključuje.
