Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 09. november 2017

Nenavadna zgodba o iskri

Dr. Dušan Rutar
Mineva natanko sto let od oktobrske revolucije. Nekateri še vedno pljuvajo po njej, drugi jo nekritično kujejo v nebo. Obstaja pa tretja pot, po kateri se odpravijo redki. Skoraj sem v skušnjavi, da bi jih imenoval izključeni. Tretja pot je kognitivno zahtevna. Prebrati je treba veliko zgodovinskih knjig, da se izognemo prehitremu sklepanju in tvorjenju klišejev o revoluciji. Morda je ena najboljših sodobnih knjig o oktobrski revoluciji ta, ki jo je spisal China Miéville. Naslov njegove knjige je preprost: October: The Story of the Russian Revolution. Maja letos je izšla pri založbi Verso.

Podnaslov knjige je zares izvrsten: zgodba, pripoved o ruski revoluciji. Redki namreč znajo povedati dobro zgodbo – večinoma zgolj naštevajo podatke in dejstva, zmerjajo Lenina ali pa ga povzdigujejo v nebo.

China Miéville pripoveduje drugačno in prepričljivo zgodbo. To je predvsem zgodba o upornih ruskih kmetih, ki dolgo sanjajo o drugačnem, boljšem svetu, je pripoved o razsvetljenstvu in intelektualcih, ki ob koncu XIX. stoletja verjamejo v ideje, pod katere je podpisan Karl Marx.

V tej zgodbi ni ničesar preveč in v resnici ni nenavadna: ljudje, ki so zatrti in izkoriščani kot poceni delovna sila, vselej sanjajo o drugačnem svetu. To je truizem. Intelektualci, ki dovolj dolgo prebirajo knjige in resno študirajo, vselej nujno naletijo na ideje o egalitarnosti in družbeni pravičnosti; tudi to je truizem.

Vse to je v človeški naravi – vselej je bilo in vselej bo.

Pa še nekaj se dogaja vedno znova. Za drugačen svet mora biti zainteresirano ljudstvo, zainteresirani morajo biti navadni, majhni ljudje.

Pravzaprav je bilo v Rusiji le vprašanje časa, kdaj bodo ubili avtoritarnega carja Aleksandra II. In so ga. A prišli so z dežja pod kap: Aleksander III., njegov sin, je bil še hujši tiran. Pod tiranijo pa ni mogoče živeti dolgo časa.

Toda drugačen svet ne nastane sam od sebe. Če ne vemo, kje pritisniti, kako močno in kdaj, imamo na voljo le več istega – na primer tiranije. S tem se celo lahko zadovoljimo, vendar zgolj na kratko; za prenašanje tiranije je vselej treba plačati ceno. Obstaja pa še ena možnost: da se ne zadovoljimo. V taki drži prepoznavam sam temelj demokracije, ki ni nikakršna vladavine večine, kot navadno mislijo ljudje.

Leta 1898 izženejo Lenina, ki se noče zadovoljiti z obstoječimi razmerami, v Sibirijo. Je namreč prenevaren. Za koga?

Pogosto je tako: kdor prestopa tradicionalne meje, ga hitro javno osramotijo, lahko pa ga doleti še kaj hujšega. Demokracija je vselej nevarna za oblastna razmerja.

A kaj storiti v današnjem primeru? Znanstveniki zaman že dolga leta opozarjajo, da tako rekoč celotno človeštvo prestopa meje in povzroča podnebne spremembe epskih razsežnosti, kajti kapitalistična proizvodnja dobrin ni vzdržna in ni trajnostna. Lahko je spraviti enega človeka v Sibirijo, kdo pa bo ustavil človeštvo?

Na prehodu v XX. stoletje se v carski Rusiji delavci, kmetje in intelektualci vse bolj organizirajo. Njihove zahteve, s katerimi se obračajo na oblast, so ekonomske in politične. Ljudi ne pozivajo k delu na sebi, psihološkemu opolnomočenju in k iskanju notranje motivacije, k razvijanju socialnih veščin in h kopičenju kulturnega kapitala, temveč k nečemu drugemu. Kot rečeno: plačati je treba ceno.

Krvava nedelja januarja 1905 je zares krvava: mrtvih je vsaj tisoč petsto ljudi, delavcev, ki jim je dovolj trpljenja. Ni se vse pričelo z Leninom; daleč od tega.

Kako se odzove avtoritarni carski režim? Pričakovano: divje.

Divjost zajema represijo in eksperimentiranje s sklepanjem kompromisov, kot poudarja avtor knjige.

Toda ljudje niso neumni. Ko jim je jasno, kaj hočejo, vztrajajo – zanje je čas kompromisov že minil.