Vrtenje v krogu in simbolika mandale

Dijana Kožar Tratnik

Pojav simbolnih idej je za znanstveno mišljenje nadležen, saj jih ni mogoče izraziti oziroma obrazložiti tako, da bi zadostili merilom logičnega in empiričnega intelekta. Simboli nas usmerjajo na drugačna pota, kot so ta, ki jih dojemamo zavestno, nanašajo se na nekaj nezavednega ali vsaj ne v celoti zavednega. Naloga religioznih simbolov je, da osmišljajo človekovo življenje, ponujajo prostor za razvoj osebnosti in omogočajo, da človek živi bolj polno življenje. Občutek, da ima naš obstoj nek globlji smisel in namen, nas dvigne nad golo pridobitništvo in potrošništvo. Človek, ki tega ne čuti, je nesrečen in izgubljen, pravi Jung v delu Človek in njegovi simboli.
Mandale so bile in so še uporabljane v vseh časovnih obdobjih in skoraj v vseh kulturah, saj vlada prepričanje, da vsebujejo oz. posedujejo neko magično moč, ki pozitivno vpliva na ljudi, jim pomaga pri koncentraciji in jim odpira pot do sebe. Vse od prazgodovinskih časov naprej najdemo povsod po svetu krožne formacije v dvo- ali tridimenzionalni obliki v umetnosti, arhitekturi in v okolju. Nekatere prekrivajo ogromna območja, njihova oblika pa je vidna le iz zraka. Ti krogi, ustvarjeni kot delo človeških rok z očitnim namenom komuniciranja z božanskim ali izvajanja oz. oddajanja zdravilnih energij, odmevajo iz zemlje v vesolje.

Mandala je sveti prostor, pogosto krog, ki razkriva notranje resnice o nas samih in o svetu okoli nas. V sanskrtu beseda pomeni oboje, krog in center, kar pomeni, da predstavlja tako vidni zunanji svet kot tudi nevidni notranji svet.

Umetniki, misleci in duhovniki, pa tudi preprosti ljudje so skozi stoletja uporabljali mandalo kot pripomoček za dvig zavesti iz linearnega, racionalnega, ki ga predstavlja leva polovica možganov, v ciklično, imaginarno, intuitivno, ki ga spodbujamo z desno polovico možganov. Danes znanstveniki odkrivajo pomen povezljivosti med obema hemisferama in zaključujejo: bolj, kot sta možganski polovici povezani med seboj, bolje je.

Poudariti pa je potrebno, da mandale niso le linearne ploske risbe, temveč lahko k njim prištejemo tudi tridimenzionalne formacije, sestavljene bodisi iz skulptur ali človeških in božanskih bitij. K mandalam bi tako v našem prostoru lahko šteli sedežni red na zborovanjih nekdanjih veljakov okoli vaške lipe pa tudi zborovanja svetnikov pod rajskim drevesom v slovenskih ljudskih pesmih, pogosto pa se mandale pojavljajo kot motivi na idrijskih čipkah. Plešoči derviši ali sufiji so še en primer tridimenzionalne mandale. Verjamejo, da njihov sveti ples simbolizira popolnost, ki jo dosežejo tako, da skozi ples opustijo svoj ego in osebne želje. S poslušanjem glasbe in osredotočanjem na boga ter ob vrtenju telesa v ponavljajočih se krogih, ki posnemajo vrtenje nebeških teles, dosežejo transu podobno stanje. Osnovno načelo njihovega gibanja je vprašanje: Kako naj pomagam vsem ljudem na svetu, ne glede na njihovo vero?

Mnogi pojavi, ki so v preteklosti veljali za nerazložljive, nenaravne ali celo nadnaravne, so danes čisto logični in razumljivi, saj se je z napredkom znanosti pomembno povečalo število razpoložljivih instrumentov in naprav za merjenje in opisovanje le teh. Za naše področje so zanimiva predvsem medicinska nevrofiziološka odkritja o funkciji določenih možganskih predelov ter prisotnost naprav za merjenje vzburjenosti in aktivnosti možganskih centrov, ki v prihodnosti ponujajo možnost za znanstveno preučevanje pojavov, ki se pojavljajo kot posledica odprtosti in velike povezanosti med različnimi deli možganov.

S pojavom interneta se je ustvarila možnost, da se povezujemo z različnimi ljudmi in med seboj sodelujemo, da si delimo izkušnje, ki prinašajo radost in pomenijo upanje, da se strinjamo, da je svet več, kot zgolj nespremenljiva materialna danost in da smo lahko pomembni elementi sistemov, v katerih se v določenem trenutku znajdemo.

Ustvarjalni pogum pomeni odkrivanje novih oblik, simbolov in vzorcev, na katerih se lahko izgradi nova družba. Človeškost nas zaznamuje s tem, da za določen trenutek obstajamo na vrtečem se planetu, da ljubimo določene osebe in stvari, ne glede na dejstvo, da nas bosta nedvoumno izbrisala čas in smrt. Z ustvarjalnim dejanjem pa smo sposobni preseči celo smrt. Vsaka posamezna transcendentalna izkušnja, ki sledi ustvarjalnemu dejanju, je tako intenzivna, da (vsaj trenutno), spremeni dojemanje sveta ter tako nudi posamezniku možnost za osebno rast in profesionalen razvoj, ne glede na to, na katerem področju ustvarja.

Kako je vse to povezano z družbeno pravičnostjo? Če dobro pomislimo, vidimo, da se neprestano vrtimo v krogih, in tudi če nenamerno, sodelujemo v praksah, ki ohranjajo obstoječa oblastna razmerja. Odkrili smo precej praks, ki ne vodijo k blagostanju, poznamo alternative, občasno se jih tudi poslužujemo in vsake toliko kupimo kaj, kar je lokalnega izvora in sezonsko, se občasno čemu upremo in s tem tvegamo v najbolj milem smislu vsaj neodobravanje in negodovanje, če že ne nerazumevanja in izključitve. Sprašujem se, ali je to dovolj.

Ali bi bilo bolje izstopiti iz kroga in tega nesmiselnega vrtenja ali pa bi bilo bolje, da bi se, tako kot derviši, začeli vrteti še bolj in s tem morda dosegli kako močno izkušnjo, ki bi nas pripeljala bližje k temu, kar nas vse presega?



Fotografija: Vrteči se derviši

Vir fotografije: http://www.propertyturkeyforsale.com/whirling-dervishes-t-389.html