Dr. Dušan Rutar
Danes sem imel štiriurno predavanje v OŠ Karla Destovnika-Kajuha v Šoštanju; govoril sem o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti ter o tem, kako bolje izkoristiti možgane, ta neverjetni stroj za razmišljanje, kreativnost in vse drugo. Vzdušje je bilo izjemno kolektivno, prijazno, toplo, zato sem se odločil, da spregovorim o petih knjigah, ki sem jih prebral; učitelji, ki so bili tam, bodo natanko vedeli, na kaj merim, saj imajo možgani knjige izjemno radi, prav o tem pa sem tudi govoril. V prihodnosti, iz katere bodo številni ljudje povsem izključeni, bo to spoznanje še pomembnejše, kot je danes. Knjige, o katerih bom na kratko spregovoril, priporočam v branje, kot jih priporoča Anna Feigenbaum, avtorica knjige Tear Gas: From the Battlefields od WWI to the Streets Today. Njena knjiga je zame pomembna, ker govori natanko o temah, s katerimi se srečujem pri pisanju tega bloga, ki je namenjen razmisleku o družbeni pravičnosti. Prva knjiga: Peter Sloterdijk, Terror from the Air, 2009. Nemški filozof razmišlja o ofenzivi moderne estetike, zlasti pa o človekovih napadih na okolje, v katerem živi. Res vredno branja, saj nam približa skoraj neverjetno zmožnost človeškega bitja, da uničuje okolje, v katerem je nastalo, ter samo sebe.
Druga knjiga: Bruno Latour, Reassembling the Social, 2007. Razmišljanje enega vodilnih družboslovnih mislecev sveta o tem, kako ljudje sploh (lahko) mislimo družbo in družbeno življenje ljudi. Zlasti je pomemben avtorjev poudarek, da obstaja pomembna razlika med domnevo, da družbe obstajajo, iz njih pa je vselej nekdo izključen, in idejo, da tvorimo ljudje kolektive, ki se organizirajo sami, in sicer tako, da ni iz njih nihče izključen.
Tretja knjiga: Donna Haraway, Modest Witness@Second Millenium. FemaleMan©Meets OncoMouse, 1997. Izziv za ljudi, ki še vedno verjamejo, da so diskurzi nevtralni in skoraj trivialni pogovori, ki zajemajo vsaj dva človeka. Ali kot je pokazal Freud: besede, ki si jih izmenjujemo, so stvari, so materialni objekti, ki lahko bolijo, ranijo ali celo uničijo. Diskurzi so zato prakse, pogovori so prakse, ki usmerjajo pozornost ljudi. Vplivajo na to, kar zlasti zanima Donno Haraway: na naše zaznavanje in razumevanje strojev, naprav, tehnologij, ki jih imamo včasih še raje kakor žive ljudi okoli sebe.
Četrta knjiga: Sarah Ahmed, Queer Phenomenology: Orientations, Objects, Others, 2006. Kjer se ljudem zdi, da je svet zgolj nevtralno objektiven, odkriva Sarah Ahmed družbena razmerja moči, ki jih imajo ljudje zlasti do drugih. Vselej namreč obstajajo drugi ljudje, za katere se samoumevno domneva, da so nekako manj vredni kakor naši. Drugi, ki so izključeni, zato niso zgolj ljudje, ki so pač drugačni in manjvredni, temveč so tudi nujni objekti, osebki, ki morajo obstajati, da ohranjajo družbena ravnotežja. Po domače: če ne bi bilo drugih, bi se morali ljudje ukvarjati s seboj in z medsebojnimi razmerji, to pa bi bilo lahko šokantno, kajti njihova razmerja so bistveno drugačna, kot verjamejo, včasih pa so celo povsem izprijena.
V tem je nekaj paradoksnega: dokler obstajajo drugi, se lahko ukvarjamo z njimi, jih opisujemo, razvrščamo, odstranjujemo, celo zmerjamo in žalimo, ko pa smo se prisiljeni ukvarjati s seboj, nenadoma spoznavamo, kako zelo odtujeni smo od sebe in da smo pravzaprav sami sebi drugi.
Peta knjiga: Eyal Weizman, The Roundabout Revolutions, 2015. Osnovna ideja knjige je jasna: ljudje se upirajo zlu. Vselej so se in vselej se bodo, pa če jih bodo zastopniki oblasti še tako brutalno preganjali, izključevali, pretepali in celo pobijali. Natančen vpogled v družbena razmerja nam dodatno pove, da oblasti vselej skušajo nadzorovati ne le konkretne ljudi, da se ne bi upirali, temveč predvsem ideje, ki bi jih šele lahko uporabili za razmišljanje o uporu in protestu. Kot bi skušali vnaprej preprečiti upiranje ljudi, kot bi hoteli za vsako ceno doseči, da bodo pridni, mirni, ubogljivi delavci in potrošniki, zadovoljni s kapitalizmom, ki jih zasipava z blagom, s propagando, z ideološkimi praksami in jim siplje pesek v oči, da bi večno spali in se nikoli zbudili.
Ali kot bi pripomnil Šifra iz Matrice: kako dobro je biti blaženo neveden. It's so f*** good!
