Aleksandar Zarić
Ljubezen kot osnovni pojem: čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali. ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih. Prav zaradi večpomenskosti besede ljubezen je potrebno v slovenščini uporabiti še druge besede, s katerimi opredelimo, za kakšno ljubezen gre (ljubezen do ...). Že stara grščina pa je poznala vsaj tri različne besede za ljubezen: 
- eros, ki pomeni vzneseno, telesno, erotično ljubezen; latinska različica je amor;
- philia, ki pomeni ljubiteljstvo do kakšne stvari; tako vse slovenske besede grškega izvora, ki vsebujejo fil, pomenijo ljubezen do nečesa: filantrop (človekoljub), bibliofil (ljubitelj knjig), pa tudi ime Filip (grško Philhipos pomeni ljubitelj konj)
- agape, ki pomeni ljubezen do bližnjega, karitativno dejavnost, pripravljenost pomagati; latinska različica je karita. Jaz si ljubezen razlagam kot eno najbolj kompleksnih čustev v človeških možganih, tudi če samo po sebi ni čustvo; čustva so nekaj, kar pride in gre. Čustva so naši notranji alarmi, ki nas opozorijo, nam sporočijo, da nekaj potrebujemo. Usmerijo nas in nas vodijo in potem gredo, tako kot so prišla, ko opravijo svojo nalogo. Ljubezen naj se ne bi spreminjala, če je negovana ter zdrava, spreminjajo se samo okoliščine. Mi ljubezen primerjamo s potrebo po nečem, z odvisnostjo in s strastjo, ampak tudi to enkrat mine, samo to še vedno ni dejanska razlaga ljubezni. Ko iskreno ljubimo, gremo po navadi čez celo morje občutkov: od veselja do sovraštva, jeze. V psihološkem smislu je ljubezen čustvo, ki nastopi kot posledica čustvenega navezovanja. Ko druga oseba za nas postane tako pomembna, da si prizadevamo, da bi bili trajno v njeni družbi, pravimo, da smo se nanjo navezali, prišlo je do čustvenega navezovanja. Prav v tem je osnovna funkcija ljubezni: vrednostno in čustveno nas poveže s svetom okrog nas. To je najopazneje pri ljudeh, ki niso zmožni ljubiti, saj se nočejo navezati, vendar se pritožujejo nad občutkom praznine, neizpolnjenosti in odtujenosti, z eno besedo: nad osamljenostjo.
Ljubezen potemtakem ni le čustvo, pač pa odnos, ki nastane iz tega čustva. Ljubezen nas torej povezuje s svetom in v tem svetu dajemo predmetu ljubezni posebno vrednost. Med navezovanjem na starše, sorojence, sorodnike, prijatelje, življenjskega partnerja in otroke doživljamo čustva navezanosti in pripadnosti. V tem najširšem smislu je čustvo ljubezni nadvse pomembno čustvo, saj je njegovo nasprotje nevezanost, torej obstoj v čustveni praznini, nepripadnost, odtujenost in osamljenost. Ko opazujemo ljubezen, ugotovimo, da gre v resnici za dve različni čustvi: prvo je naša ljubezen do drugega, drugo je čustvo, ki nastane ob zavedanju, da smo ljubljeni. Pri uslišani ljubezni torej obenem občutimo tako ljubezen do drugega kot ljubljenost.
V osnovi ne verjamem v pravo ljubezen, ker se čez nekaj časa vse konča ter poči tisti mehurček zaljubljenosti. Sem tudi mnenja, da ljudje nismo ustvarjeni, da živimo z enim partnerjem celo življenje. Moja razlaga ljubezni je, da gre samo za določeno kemično reakcijo v glavi, ki nas lahko konec koncev pusti v razdrtem zakonu z enim ali celo več otroki ter s partnerjem, s katerim nimaš več nobenih skupnih interesov in se samo trudiš ostati skupaj zaradi otrok in gojiti ter dajati naprej ta ritual ljubezni; konec koncev se rodimo sami in umremo sami, vse vmes je samo iluzija.
Viri:
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/3257/%C4%8Custveno-opismenjevanje-ljubezen
http://vzgojasrca.si/zakaj-ljubezen-ni-custvo/
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubezen
