Dr. Dušan Rutar
Na današnjem štiriurnem predavanju za učitelje, govoril sem o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti v šoli za 21. stoletje, sem poudaril predvsem tole: šola ima kot institucija velik problem, ki ga še ne zna učinkovito oziroma uspešno reševati, kajti človeški možgani niso niti skladišče za informacije, podatke ali dejstva niti pasivni sprejemnik zunanjih dražljajev. Šola pa je še vse preveč narejena tako, da so se učenci prisiljeni učiti na pamet, ker je na voljo premalo časa za poglobljeno razumevanje informacij, in tako, da učitelji zastavljajo vprašanja, učenci pa skušajo ugotoviti in včasih uganiti pravilne odgovore, ki sodijo zraven, da bi dobili dobre ocene. Možgani hočejo čisto nekaj drugega. Tudi sicer so ljudje vse preveč navajeni razmišljati, da imajo vprašanja pravilne in napačne odgovore, včasih jih kajpak imajo, pri čemer je vnaprej jasno, da pravilne odgovore poznajo učitelji oziroma strokovnjaki, ki jim je zato treba verjeti; in ker je treba verjeti, številni ljudje tudi zares verjamejo, kar pomeni, da se vnaprej odrekajo kritičnemu razmišljanju, ker so navajeni ubogati in biti ubogljivi. Prepričani so, da od avtoritet vedno prejmeš tako pravilno zastavljeno vprašanje kot pravilni odgovor nanj.
Zadnjič je na neki drugi slovenski šoli, kjer sem prav tako predaval o šoli za 21. stoletje, ena od učiteljic na moje vprašanje, kaj uspejo starši najbolje in najhitreje zatreti pri svojih otrocih, odgovorila zelo prepričljivo in zelo jedrnato: kreativnost.
Znanstvene študije potrjujejo njen odgovor. In k staršem moramo dodati na žalost še šolo, ki ji kasneje v življenju posameznika sledijo druge isntitucije, zato je kreativnosti med ljudmi bistveno manj, kot bi je lahko bilo. Ne le družbena razmerja, temveč tudi institucionalizirana razmerja med posamezniki so namreč vse prepogosto hierarhična, kar seveda s pridom izkoriščajo zlasti povzpetni in narcisoidni posamezniki, ko se znajdejo na vrhu kake lestvice. Navajeni verjeti v hierarhije, s pridom pritiskajo na ljudi spodaj in krmijo svoj narcizem.
Ljudje, ki so spodaj, torej verjamejo onim, ki so zgoraj, ti pa so zadovoljni, ker verjamejo, da morajo oni spodaj poslušati prav njih. Spodnji so zato še naprej spodaj, medtem ko so oni zgoraj še naprej zgornji.
Kreativnost pa ne prenese nobene hierarhije, pa tudi sicer so možgani ljudi narejeni za vse kaj drugega kot za odnose nadrejenosti in podrejenosti, hierarhije in druge podobne norosti. Zlasti so narejeni za kreativnost. Kaj to pomeni, ko se znajdemo v šoli, ki je sicer še vedno hierarhično organizirana – na veselje rajnke cesarice Marije Terezije?
Ko se znajdemo v šoli, pa naj bomo učitelji ali učenci, ravnatelji ali psihologi, je pred nami objektivni problem: kako načrtovati ali dizajnirati probleme. Tako dizajniranje je kajpak vse kaj drugega kot pristajanje na vnaprej zastavljene, določene in oblikovane probleme ter verjetje, da jih je treba le še pravilno rešiti, pa bo vse v redu, kar je bržčas očitno.
Kreativnost se namreč ne prične z iskanjem pravilnega odgovora na zastavljeno vprašanje, temveč z razmišljanjem, ali je mogoče vprašanje in problem razumeti na boljši način. In ko rečem boljši način, mislim na način, ki je produktivnejši.
Nevroznanstvene in kognitivne študije neposredno dokazujejo, da je učenje predvsem dizajniranje problemov, ne njihovo reševanje ali odgovarjanje na vprašanja. Zveni skoraj neverjetno: da se človek več nauči iz dizajniranja problemov kakor iz učenja pravilnih odgovorov!
Možgani so namreč bistveno bolj in bistveno bolje zaposleni takrat, ko skuša človek dizajnirati problem, ki ga bo kasneje reševal, kot pa takrat, ko mrzlično išče pravilni odgovor na problem, je pod stresom in se boji, kaj bodo rekle avtoritete; ko gre za učenca, se ta kajpak zlasti boji, kaj bodo rekli starši, če ne bo dobil zelo dobre ocene.
In kakšno zvezo ima tale zapis z inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v odprto družbo? Vsakršno.
