Dr. Dušan Rutar
Vsako resno razmišljanje o morali in etiki mora vzeti v ozir tudi ljudi z zelo poškodovanimi možgani, zaradi česar so njihove kognitivne sposobnosti primerljive s kognitivnimi sposobnostmi nekaterih živali, kot so na primer primati, pa tudi drugih živali, ki čustvujejo, doživljajo in čutijo bolečino, trpijo in čutijo trpljenje. Če tega ne storimo, je naše razmišljanje o morali in etiki polovičarsko, hinavsko in sprenevedavo. Če obenem razmišljamo o družbeni inkluziji in pravičnosti, je naša etična dolžnost, da se lotimo z vso resnostjo razmisleka o zapisanem, kajti na tem planetu živimo skupaj. Preprosto: če skrbimo za ljudi, ki imajo demenco, hudo poškodovane možgane, so resno bolni in se ne zavedajo sebe, bi po enakem principu morali skrbeti tudi za živali, ki zaznavajo svet, ga čutijo, čutijo bolečino in čutijo trpljenje, čustvujejo in se medsebojno sporazumevajo. Vsako leto ljudje po vsem svetu pobijejo več milijard živali. Najprej jih vzredijo na industrijsko oziroma tovarniško urejenih farmah (factory farms), kot sicer delavci izdelujejo predmete v tovarniških halah, pogosto za majhen denar, potem jih ubijejo in predelajo. Živali, ki jih tako izdelujejo, zastrupljajo še z velikimi količinami strupov, živali, čakajoče na zakol, se pogosto pogrezajo v lastne izmečke. Divje živali ljudje divje preganjajo iz njihovih naravnih bivališč, ker potrebujejo prostor za nova naselja, rudnike, pašnike ali gradnjo drugih objektov. Na njih delajo boleče preizkuse, režejo njihova telesa, obdelujejo posamezne dele, jih sekajo, predelujejo, določene dele vržejo v smeti, druge zapakirajo in prodajajo ljudem, trdeč, da morajo jesti meso, da potrebujejo živalske beljakovine, da bodo imeli velike mišice. Spreminjajo genske zapise živali in jih umetno zadržujejo v tovarnah toliko časa, dokler niso potrebe ljudi po mesu dovolj aktualne, da jih prodajo za čim večji denar. Znanstveniki, ki preučujejo živali in njihova življenja, nikoli ne pozabijo poudariti, kako pomembne so za naravna ravnovesja, kako dragocene naloge opravljajo, kako katastrofalno bi bilo, če bi na primer izginila ena sama vrsta: recimo čebele. Toda za številne ljudi je še vedno pomembno, da imajo dnevno na krožniku lepo zapečen kos mesa, medtem ko jih življenje živali, ki ji je ta kos nekoč pripadal, preprosto ne zanima. Logično: zanima jih njihov kos mesa, ne zanima jih žival.
Včasih kak človek reče, da ne želi, da ga obravnavajo, kot da je predmet ali objekt. Kaka ženska kdaj poreče, da ne želi, da jo moški gledajo, kot da je kos mesa. Zdi se nam, da je čisto prav trditi, da nismo predmeti ali kosi mesa, saj to dejansko nismo.
Kos mesa je včasih simbol dobrega življenja. Kdor si lahko privošči zajeten zrezek v imenitni restavraciji, lahko zanj odšteje zajeten denar. Odšteje ga z lahkoto, ker ga ima, ker ga je pošteno zaslužil. Dobro življenje ga zanima, zato zanj tudi skrbi. Dobro življenje živali ga ne zanima.
Milijarde pobitih živali vsako leto pa ogrožajo tudi preživetje ljudi. Nenadoma ni več tako enostavno reči, da v boju za preživetje pač preživi močnejši ali pametnejši. Izumiranje živalskih in rastlinskih vrst je namreč že tako obsežno, da ogroža človeško vrsto.
Ljudje seveda lahko še naprej gledajo v svoj kos mesa in si mislijo, da je njihovo življenje dobro, da je blažena brezbrižnost dobra, toda neodvisno od tega moramo reči, da so intelektualno odgovorni za preživetje in da imajo še vedno etično dolžnost ne le do sebe, temveč tudi do živali in okolja, v katerem živijo.
