Dr. Dušan Rutar
Ljudje v svoji preprostosti večkrat rečejo, da ima vsak človek ceno, kar naj bi pomenilo, da je vsakdo podkupljiv, da se za denar vse dobi, da je zgolj vprašanje časa, kdaj kak človek popusti v svoji sicer krepostni drži in postane kot vsi drugi. Depresivnost takega razmišljanja je kajpak očitna, razvidna pa je tudi strahopetnost vsakogar, ki tako razmišlja, toda v resnici me zanima nekaj drugega. Zanima me ideja boga in neskončnosti oziroma transcendence. Šibkost, slabost, podkupljivost končne človeške eksistence namreč lahko rešujemo le z njeno pomočjo. Brez nje smo dejansko izgubljeni v končnosti in podkupljivi, obsojeni na osamljeno tekanje za srečo, ki se le redko izide nam v prid. Šele poseg iz neskončnosti, poseg v našo končno eksistenco, prehajanje iz končnega v neskončno in nazaj nam odpira nova obzorja in omogoča, da vzdržimo v krepostni drži, ki dejansko vodi k sreči. V tem ni ničesar relativnega; ljudje prav tako radi rečejo, da je vse relativno. No, vsaj nekaj zagotovo ni relativno. Pravkar je pri založbi Verso izšla izjemno zanimiva knjiga Lynne Segal z naslovom Radical Happiness: Moments of Collective Joy. Berem jo z velikim užitkom. Kakšno zvezo ima avtoričina knjiga z razmerji med končno človeško eksistenco in neskončnim, z razmerji med srečo in radikalnostjo? Sledi začetni in zaradi prostora zelo omejeni odgovor na vprašanje. Za začetek velja razmisliti o tejle radikalni ideji: skupno življenje ima potencial, ki daleč presega kapitalistično verjetje, da ima vsak posameznik pravico do sreče.
V obdobju vse večjega in vse bolj vulgarnega individualizma, ki se širi po vsem končnem svetu in ima globalne razsežnosti, so ljudje, posamezniki vse bolj osamljeni in vse bolj bedni, pravi avtorica. Svojo trditev neposredno povezuje z dobrim vprašanjem o resnični naravi skupnega življenja. Ljudje smo namreč bitja, zmožna za srečo, toda morda najdemo pravo srečo šele drug v drugem, v delitvi skupnega življenja, ne pa vsak zase.
Pravo srečo najdemo šele v prehajanju od končnega posameznika k skupnosti, brez katere posameznik niti ne more obstajati, in nazaj.
Obstaja umetnost radikalne sreče, nadaljuje avtorica, razume pa jo tako, da pride do polnega izraza zapis z začetka tega dnevnika.
Alain Badiou v razmišljanjih o imanentnosti resnic in v knjigi o njej vedno znova poudari, da dobi končna človeška eksistenca v odprtosti do neskončnosti nekaj, kar ima status absolutnega; tega ne more dobiti znotraj zaprte končnosti. Nekaj končnega ima zato lahko status absolutnega, zato moramo skleniti, da znotraj končnih človeških življenj ni vse relativno, nima vse cene in ni vsak človek podkupljiv.
V končnem svetu človeških eksistenc imajo lahko nekatere zadeve v sebi nekaj absolutnega.
Ideja o radikalni sreči ljudi se mora naslanjati na zapisani sklep, kajti sicer posamezniki ne morejo odkriti ničesar onkraj spremenljivih končnih partikularnosti, kar bi jih povezovalo. Umetnost transformativne, kolektivne radosti, o kateri govori Lynne Segal, je zato možna le, če se ljudje lahko naučijo takih oblik skupnega življenja, ki sprožijo, natanko zaradi medsebojne delitve, občutek kolektivne radosti.
Ni treba posebej poudarjati, da v orisanem obzorju nihče ni izključen, nihče ni manj vreden, nihče ni pozabljen in nihče ni odpisan. Da ne bi kdo pomislil, da so bili Nemci pred drugo svetovno morijo kolektivno radostni in da govorim o tem. Kolektivna radost, ki izključuje, na primer Jude, je zgolj mizeren primer brutalne kolektivne partikularnosti, ki se lahko uveljavlja le na račun teh, ki so izključeni.
Dober primer kolektivne radosti, na katero mislim, so prvi kristjani, ki še razumejo, kaj jim je pripovedoval Jezus ali kaj jim pripoveduje sveti Pavel. Morda se zopet bliža čas, ko bodo ljudje množično razumeli zapisano. Vse to je stvar vere v univerzalno, pravi Badiou, in mislim, da ima prav, saj je alternativa le več partikularnosti in skupne mizerije.
