Špela Razpotnik
Opis dogodka
Običajno jutro. Ob sedmih zjutraj vidim sporočilo na telefonu, naj pridem pred Azilni dom Vič in se s svojim telesom postavim v bran deportaciji tudi mojega znanca Ahmada, brivca iz Roga, ki naj bi ga ob petih zarana deportirali na Hrvaško. Zamudila sem za dve uri. Vest me vendarle tako vznemiri, da začnem takoj poizvedovati preko spleta, kaj se z Ahmadom dogaja. Izvem, da je zbor podpornikov obrodil sadove in da sta ga dva izmed poslancev izpred azilnega doma pospremila v državni zbor. Tam naj bi poskusili deportacijo začasno zadržati in s tem pridobiti nekaj časa za ponovno preučitev drugih možnosti, ki so bile do zdaj vse po vrsti zavrnjene, ne glede na to, da je Ahmad sam in da so tudi njegovi podporniki naredili vse možne pravne korake k pridobitvi pravice do začasnega prebivanja v Sloveniji. Konzorcij civilnih organizacij se namreč že dlje časa ukvarja z iskanjem pravnih alternativ deportaciji, da bi Ahmadu ne bilo treba zapusti okolja, v katerem se je na begu pred vojnimi razmerami v kratkem času zelo udomačil in kjer se počuti dobro. Alternative deportaciji obstajajo, to potrjuje tudi pravna stroka. Dublinska uredba npr. pozna možnost diskrecijske klavzule. Za zdaj vendarle ni bilo volje, da bi na Ministrstvu za notranje zadeve te alternative vzeli resno, prav tako ni bila v pomoč odločitev evropskega sodišča, zato so se pritiski civilne družbe stopnjevali. Omeniti je potrebno še, da obstajajo zgledi in tudi priporočila evropskih in slovenskih institucij (npr. Komisarja EU za človekove pravice, domače pravne stroke, Varuhinje človekovih pravic, Evropskega sodišča za človekove pravice, celo Sodišče Evropske unije je državam članicam v svojih odločitvi sporočilo, naj se samostojno in v duhu solidarnosti odločajo prevzeti obravnavo prošenj za azil, vloženih na njihovih teritorijih), ki postavljajo pred formalizme spoštovanje človekovih pravic, dostojanstva in upoštevanje pristnih (družinskih) vezi, ki jih posameznik v nekem okolju splete, čakajoč na odločitve pristojnih organov.
Črna realnost spletnih komentarjev
Berem novice in pod njimi odprem zavihek komentarji. Vame udari strastna komunikacija, kakršne v živo ne doživim prav pogosto, pred očmi se mi listajo na videz avtentični izlivi slehernikov, med katerimi izluščim dve osnovni temi. Pogosto se pojavi sporočilo, da je zakonite odločbe pristojnih organov potrebno brezkompromisno spoštovati in da nobene izjeme niso dovoljene. Tudi nekateri politiki stojijo za to isto idejo in grozijo, da bodo sankcionirali tiste svoje stanovske kolege, ki so si dovolili prekršiti domnevne pristojnosti in naredili korak onstran vnaprej dogovorjenega.
Druga pogosta vsebina spletnih komentarjev, in, ne nepresenetljivo, tudi nekaterih politikov, je vihranje z razlikovanjem med našimi in tujimi ter opozarjanje, da podporniki konkretnega človeka, Ahmada, ne bi dvigovali toliko prahu, če bi šlo za krivice, storjene nemočnim slovenskim družinam ali posameznikom, na primer tem, ki so bili deložirani iz svojih stanovanj. Taka argumentacija se mi zdi prozorna, saj temelji na neki arbitrarni ter ideološki ločnici med tem, kdo je naš in kdo ne-naš. Zato se tovrstnim idejam odločno miselno zoperstavim. Dejstvo, da se civilna skupnost povezuje v bran nemočnemu posamezniku, meni osebno ravno predstavlja upanje, da bo to lahko storila tudi v primerih, ki morda sledijo, ne glede na to, kako je konkretnemu posamezniku ime in od kod prihaja.
Utopija sveta, v kakršnem bi želela živeti
Argumentacija spletnih komentarjev zakaj bi on lahko bil izjema, jaz pa ne, se mi zdi napačna, in ne vidim nobene osnove, da bi ne zaključili raje: če uspemo pri enem primeru, je to dober začetek tudi za ostale primere, ki sledijo, in ti primeri se lahko zgodijo našim sosedom, znancem, sošolcem ali nam samim. Zdi se mi, da nas tudi že zgodeno uči o tem, da je vselej določen primer prvi, ki tlakuje pot kasnejši univerzalizaciji pravic, ki jih kasneje lahko uživamo vsi. Saj poznate tisto o pozabljanju dejstva, da so pravice, ki jih uživamo in imamo za samoumevne, pravzaprav priborjene skozi včasih desetletja trajajoče manjšinske boje.
V določenem času pravna urejenost določenega področja ni več skladna z realnimi izzivi družbe. Pogosto so uredbe in odločitve rasistične in sistematično onemogočajo del prebivalstva z manj moči. V takih primerih dobi svojo vlogo konfliktni vidik demokracije (ob predstavniški in direktni, kot tri oblike definira politični filozof E. Balibar) in z njim civilna družba, ki se odziva na zaznane sistemske krivice, storjene posamezniku ali določeni manjšinski skupini. Pri tem se udejanjata zagovorništvo in solidarnost, prakticira pa se demokracija v žlahtnem pomenu te besede, povezovanje, sodelovanje ljudi s skupnimi ciljem, ki solidarnost čutijo kot svojo državljansko dolžnost, pri tem pa imajo pogosto pred očmi dobrobit prihodnjih generacij, in ne le zgolj sezone, ki sledi.
Smisel solidarnosti je v občutku povezanosti in spoznanju vzajemne povezanosti in prepletenosti, vključno s tem, da se za svojega bližnjega zavzemamo zato, ker v njem/njej prepoznamo sebe. V končni fazi nam občutek zavzemanja za drugega lahko vliva optimizem in vero v to, da se bo nekdo zavzel za nas, ko bomo to potrebovali. Tu ne deluje princip tekmovanja, ampak princip sodelovanja. Oba principa sta v naših življenjih prisotna, vendarle pa sodobni individualizem v pretirani meri krepi tekmovalnost na račun sodelovanja in povezanosti.
Želim živeti v svetu, kjer bi več štela povezanost. Želim zastaviti svoje telo za sočloveka, ki v določenem trenutku potrebuje dodatno moč in želim verjeti, da bo drugi človek prav tako nekoč zastavil svoje telo v podporo meni. Seveda pa si še bolj kot to želim take ureditve, kjer posamezniki ne bomo trepetali pred tem, da nas proti naši volji odvedejo in iztrgajo iz naših okolij, kjer bivamo, dajemo, prejemamo in ob tem ne ogrožamo nikogar.
Sklep
Če so se ljudje združili in s svojimi telesi podprli Ahmada, mi to torej vliva upanje, da bodo podobno ravnali tudi v primeru, ko bom na Ahmadovem mestu jaz. To mi daje občutek večje povezanosti in tudi varnosti.
Spletni komentarji, ki izražajo individualizem, idejo tekmovalnosti, boja vsakega proti vsakomur in sovraštva do tujcev, niso svet zase in ne morem nanje gledati kot zgolj na pogosto nesramno natolcevanje anonimnih nezadovoljnih posameznikov. Skoznje govori duh časa, skoznje govorijo trendi, ki prevevajo našo družbo od državnega zbora pa do gostilniških debat. Zgovorno zrcalo so nam in opozorilo, da ni edini način sprejeti obstoječe uničujoče trende in da nam ni treba postati medij, skozi katerega bodo ti lahko govorili, saj prav ti trendi vendar razkrajajo naše skupnosti. Prav se mi zdi, da na podlagi prepoznanja sebe v drugem stopimo skupaj in ustvarimo varnejši prostor, v katerem bomo manj trepetali za svoj atomizirani individuum, saj bo ta, podprt z drugimi okoli nas, postal nekaj polnejšega in morda tudi bolj srečnega.
