Sonja Mlakar
Po dolgem čakanju in zatišju so se v enem mesecu pojavile kar tri možnosti glede vključevanja ranljivih skupin v aktivnosti v projektih, ki so sofinancirani s strani Evropske unije. Tokratni, zadnji, za katerega sem izvedela, je projekt Vključimo se – LAS s CILjem in poteka tudi v naši občini. Sedaj v sklopu animacijskih delavnic projektna skupina organizira animacijske delavnice s krajani z namenom pridobiti informacije o željah in potrebah v lokalnem okolju. V enajstih krajih bodo izbrali po dve aktivnosti, ki jih bodo izvedli.V eno od ranljivih skupin spadata tudi moji hčeri. Sta mladi, nezaposleni osebi s poklicem in s posebnimi potrebami. Tokratno vabilo na animacijsko delavnico je prijazno vabilo za otroke, mlade, starejše, ženske, brezposelne, osebe s posebnimi potrebami in druge zainteresirane občane iz ciljnih skupin. Torej nekaj za nas. Lepo so napisali tudi že nekaj možnosti, oziroma so namignili, kakšne želje in predlogi pridejo v poštev. Vsekakor aktivnosti gibanja in ustvarjanja, pridobivanje novega znanja pa tudi družbe. Pravzaprav sem za trenutek celo oklevala, ali naj grem ali ne. Nisem imela nobenega konkretnega predloga na zalogi za aktivnosti v smislu delavnice, tečaja ali kaj podobnega. Nič kratkoročnega. Potem sem se vendarle odločila, da grem, povem, da obstajamo, dam svoj podpis kot dokazilo prisotnosti na delavnici in kontaktne podatke ter da seveda povem tam svoje mnenje.
V pripravah na srečanje sem razmišljala predvsem o skupinah, vključevanju, pogumu, izpostavljanju in podobno.
Malo je običajnih ljudi (z besedo običajnih mislim vse nas, ki sodimo v številčno največjo skupino ljudi in predstavljamo povprečje ter pravimo zase, da smo normalni), torej, tudi med nami ni ravno veliko ljudi, ki smo se pripravljeni izpostaviti in povedati svoje mnenje in izraziti svoje želje in potrebe. In kolikšna verjetnost je, da bodo ljudje, ki niso danes niso vključeni in ki so izključeni prav zato, ker so posamezniki iz ranljivih skupin, prišli na javni prostor, da bi povedali, kaj bi radi, se izpostavili, se izrazili jasno brez treme in strahu, čakajoč odziv ...
Ljudje se vedno združujemo. Velikokrat težko gremo kam sami. Združujemo se v skupine dveh in več: Skupina Partner: A greš z mano v trgovino?; Skupina Sestra: A greva v kino?; Skupina Kolegice v službi: A začnemo skupaj hoditi na pilates (v Skupino Pilates)? A greva na WC ...? Skupina Jaz in moji hčeri: A gremo na tisto novoletno delavnico za izdelavo okraskov? Zato tudi obstaja cela vrsta društev, sekcij, kamor se posamezniki vključujemo prostovoljno zaradi naših interesov in potreb.
Po drugi strani pa govorimo o ciljnih skupinah. Toda te ciljne skupine so definirane od zunaj. Po nekih parametrih so pač ljudje razdeljeni vanje. Ampak če se ta skupina, ki pravzaprav ni skupina, ne pozna in poveže, potem ni Skupina. Če ne razvije tiste domačnosti, zaupanja, medsebojnega poznavanja in razumevanja, bo težko izrazila svoje želje in potrebe, najprej znotraj skupine in nato navzven. Pripadnik ranljive skupine pravzaprav lahko sploh ni član nobene prave Skupine!
Bila sem radovedna, kakšna bo udeležba.
Bilo nas je sedem: tri predstavnice javne ustanove, eden zastopnik društva, eden upokojenec, eden tik pred upokojitvijo in jaz kot starš. Pričakovano malo in pohvalno hkrati.
Vsak od nas je povedal svoje mnenje, želje in potrebe, jaz o skupini, ki se mora najprej najti in povezati in tako postati močnejša, samozavestnejša in manj ranljiva. Skupaj smo se odločili za dve aktivnosti v tem projektu: novoletno delavnico in tečaje digitalizacije za starejše.
Danes se veselim srečanja v okviru drugega projekta z naslovom Aktivirajmo se. Morda nam uspe oblikovati Skupino.