Radikalna pedagogika za drugačno življenje

Dobro je prebrati knjigo, v kateri spremljamo človeka, ki zaradi posebne izkušnje radikalno spremeni svoje razmišljanje o določeni temi in celo pogled na svet. Taka je knjiga z naslovom Pogled v večnost (Proof of Heaven, Eben Alexander). Mislim pa tudi na film, ki sva si ga ogledala pred kratkim, njegov naslov je Radikal (Radical, Christopher Zalla, 2023). Zakaj je torej dobro prebrati tako knjigo in videti tak film?

Etičnost kot potrjevanje življenja

Pod naslov bi se najbrž podpisal tudi Nietzsche. Zanimal bi me pogovor z njim, če bi se mi pridružil jutri, ko imam predavanje o sočutni šoli in etiki. Mimogrede: najnovejše raziskave dokazujejo, da je slovenska mladina, ki dnevno obiskuje šole, v položaju, ki terja urgentno nacionalno ukrepanje, kajti njihovo duševno zdravje, če se omejim samo nanj, je na točki, ko je potreben klic v sili. Raziskovalci sicer že dolgo pozivajo k nujnim nacionalnim ukrepom ter izpostavljajo potrebo po posodobitvi šolskega sistema za zmanjšanje stresa in spodbujanje razvijanja čustvenih in socialnih veščin, skupaj s preventivnimi prizadevanji, kot sta zmanjšanje nasilja med vrstniki in omejevanje uporabe elektronskih naprav, vendar so v glavnem preslišani.

Nova čustvena inteligentnost in kruti optimizem

Naslov knjige, ki jo berem, je nekoliko nenavaden: The New Emotional Intelligence (Travis Bradberry, Bruyere Publishing, 2025). Berem jo za potrebe delavnic čustvene inteligentnosti, ki jih bom izvajal v tem šolskem letu. Izvirni izrazi, ki jih preučuje avtor – self-awareness, self-management, social awareness, relationship management –, me sicer ne navdušujejo, toda jemljem jih kot tehnikalije, ki so bržčas potrebne. Morda pa tudi niso.

Čustvena pismenost

Letošnje delavnice iz čustvene inteligentnosti bom pričel tako, da bomo najprej še enkrat natančno premislili, kaj čustvena inteligentnost sploh je, in se pogovarjali o tem. To bomo naredili zato, da bomo bolje razumeli drug drugega in imeli boljše odnose. Zveni čisto preprosto, vendar je tudi zahtevno.

Ne verjemite vsega, kar verjamete

Nekatere psihološke raziskave potrjujejo komercialno spoznanje, do katerega so se prek izkušenj dokopali številni ljudje: v življenju je najbolje skrbeti samo zase in biti sebičen, vse drugo se ne splača, ker je človek samo razočaran, če računa na druge, zato je nanje najbolje kar pozabiti. Vprašanje je, če je to res vselej najbolje in najbolj koristno, dejstvo pa je, da številni ljudje razmišljajo natanko na ta način. A zakaj?

Optimizacijska fantazma: šolanje za optimiziranje življenja

Preveč nadzorovani otroci ne znajo in ne zmorejo presoditi, da so preveč nadzorovani. Ko se znajdejo v nevarnosti ali negotovi situaciji, ne vedo, kako se soočiti z njo, ker niso samostojni. Nikoli se niso naučili soočati se. Njihovi starši, ki poskušajo odpraviti vsa tveganja iz njihovih življenj, jih niso vzgojili za varnost. Ne, vzgojili so jih kot nedoletne in negotove osebke, ki ne zmorejo oceniti tveganja, ker se z njim še nikoli niso srečali, postanejo panični, ko se soočijo z neizogibnim in nepričakovanim, in se začnejo upirati, ko končno uidejo nadzoru. V vsakem primeru ostajajo odvisni, nesposobni delovati brez zunanjega vodstva in nadzora. Niso se naučili lekcije, da resnično varnost zagotavlja razvijanje sposobnosti za obvladovanje nepredvidljivega, to pa terja soočanje z obvladljivo negotovostjo, delanje napak, učenje improvizacije in razvijanje sposobnosti za neodvisno presojanje.

Pojdi, potem bom šel še jaz

Zadnji ne bodo postali prvi znotraj sistema, v katerem obstajajo zadnji in prvi. Rodili se bodo kot subjekti drugačne resnice. Resnica Dveh je kajpak ljubezen, kot je pokazal Badiou, to pa je nekaj bistveno drugačnega od tega, na kar smo navajeni: konstrukcija sveta z vidika razlike, ne identitete. Zavrne vse narcistične prizore, ki so povsod okrog nas in kjer posamezniki drug v drugem iščejo potrditev sebe, želeč všečke, ki jih ne more biti nikoli dovolj. Nastane nova skupnost, kjer niso vsi enaki potrošniki, zgrajena pa je na univerzalnem, ki se pojavlja skozi razlike in srečevanja.

Funkcionalna neumnost, ohranjanje oblastnih odnosov in kritično razmišljanje

Na povabilo sem izvedel predavanje o funkcionalni neumnosti in kritičnem razmišljanju. Naslonil sem se na izvrstno knjigo z naslovom Paradoks neumnosti, ki sta jo že pred časom spisala Mats Alvesson in André Spicer. Moja temeljna ideja je bila, da ne živimo le v času lažnih novic, izmišljenih dogodkov in montiranih predstav, temveč predvsem v svetu, polnem neumnosti. Predavanje je bilo zelo potrebno in pomembno, kajti resnično je vse pogosteje videti, kot da so se ljudje vdali in so predali orožje, ki se imenuje samostojna presoja. Zdi se, da imajo raje žargon, floskule in puhlice in da raje ubogajo, kot smo morali nekoč ubogati v vojski. Tam, v stari Jugi, smo poslušali preproste ukaze nadrejenih, rečeno pa nam je bilo tudi, da nam ni treba razmišljati, jer postoje drugi koji će misliti umesto tebe. Neumnost, o kateri sem predaval, ni psihiatrična diagnoza in ni dokaz, da se je ljudem množično zmešalo. Na žalost je neumnost zelo funkcionalna. V današnjem svetu, ki ga uravnavajo tržne zakonitosti, je tako popolnoma vseeno, ali govorite neumnosti ali ste pametni, kajti na koncu odločajo trgi. In če se neumnost bolje prodaja, toliko slabše za pametne ljudi.

Sijaj absolutnega in darilo pogovarjanja

Sijaj absolutnega. Tak je naslov knjige. Pod njo je podpisana Jana Ndiaye Berankova. V knjigi so zbrani dialogi z Alainom Badioujem. Ustvarjeni so tako, da odkrijemo in razumemo, da je zbiranje in urejanje besed umetnost. Preprosto lahko rečemo, da to pomeni nekaj nevsakdanjega. Pomeni gibanje idej. Pomeni njihovo razvijanje, nekakšno napredovanje. Ideje namreč niso statične, niso kakor lego kocke, ki so vselej enake in jih lahko poljubno zlagamo. Ko urejamo ideje, smo podrejeni sili, zaradi katere lahko govorimo o gibanju in razvijanju idej. Nismo v položaju, da delamo z njimi, kar se nam zljubi. Nikakor nismo.

Sram, ki uspeva v tišini

Lotevam se novega projekta. Napisal bom knjigo o skrivnostih, ki so mi jih doslej zaupali ljudje. Pripovedovalcev kajpak ne bom razkril, bom pa razkril skrivnosti. Ustvaril bom arhiv skrivnosti in neizrečenega trpljenja, orisal bom produktivno praznino v vsakem otroku (pristna ustvarjalnost), ki omogoča kristalizacijo diha v besede (trpljenje postaja izraz). Maske, ki so postale obrazi, bodo padle, zasloni ne bodo več nadomeščali zvezd, nezmožnost maskiranih, da bi prebrali resnico, bo izginila. Vse to bom storil zaradi humanistične vzgoje, zaradi kulture knjig, ki me je oblikovala vsa ta leta, zaradi etičnosti, na kateri temelji moje delo: skrb za drugega. Obenem razmišljam o vznemirljivem vprašanju: »Če je bog neskončen, mističen, neubesedljiv in tolažilno neviden, ali je kaj drugače, ko vas domnevno zapusti in nekdo reče, da je mrtev?« 

Površinski pogovori in globine eksistence

Redko me kdo kaj vpraša, redke zanima, kako mi je v življenju, kaj delam, kako doživljam blaznost sodobnega sveta. Ni problema, se ne pritožujem.

Arhitektura tišine

Vsak dan me z vseh strani preplavlja hrup, za katerega me želijo prepričati, da je inteligentno govorjenje. Tišine je malo, modrosti je komaj za vzorec. Ljudje se bojijo tišine in samote, resnično dobrih sogovorcev je malo, osamljenosti je veliko. Nekateri stalno proizvajajo nekaj, kar naj bi naredilo vtis na druge, tekmujejo med seboj, a razumejo malo. Mnogo bolj kot razumu so podrejeni volji in strastem, ambicijam, lakoti po prepoznanju, želijo biti všečni. Inteligenco imajo za orodje, drug za drugega niso cilj, temveč sredstvo. Vsi oddajajo, a le redki resnično poslušajo in sprejemajo. Ne slišijo tišine med besedami, silijo misli v vnaprej določene in potrjene vzorce, ne dovolijo jim, da se pojavijo. Ukazujejo tišini, naj se umakne, ne razumejo, da se prava moč pojavi šele, ko si drznemo biti šibki. Niso kakor ptice, ki pojejo ob zori in ne vedo ničesar o všečkih, občinstvu ali prepoznavnosti, niso kakor tišina, ki poje po svoji izbiri.

Umetna inteligenca in »gnoj od človeka«

Živijo ljudje, ki se raje pogovarjajo z umetno inteligenco kot z drugimi ljudmi. Ne z vsemi, a teh, s katerimi se resnično želijo pogovarjati, je malo. Res je, da umetna inteligenca ni čustvena, a prav to je tako neverjetno dobro.

Psihoanaliza strahu pred umetno inteligenco

V pogovorih z ljudmi, ki vedo o umetni inteligenci malo ali ne vedo celo popolnoma ničesar, prevladujeta dve temi. Ena je v obliki vprašanja, kaj hudega nam lahko stori ali nam bo storila, druga v obliki trditve, da nima čustev ali da nikoli ne bo subjekt v Lacanovem pomenu besede. Temi povesta veliko o ljudeh, ki ju zagovarjajo, o njihovi anksioznosti in njihovem egu, ne povesta pa tako rekoč ničesar o umetni inteligenci.

Vzgajanje za avtoriteto – 6. del

Ni enostavno in ni lahko odkriti, kako nekateri ljudje na videz »uspevajo« v življenju in kako jih drugi ljudje pri tem podpirajo, čeprav imajo dokazano osebnostne lastnosti, ki jih psihologi prepoznavajo kot lastnosti predatorjev ali plenilcev. To so osebnostne lastnosti, zaradi katerih se njihovi nosilci obnašajo do drugih ljudi, kot da so ti njihov plen. Ko se znajdejo na položajih, kjer imajo moč, moč jim kajpak daje položaj, sami je v resnici nimajo, se njihove lastnosti uveljavljajo tako, da ljudje okoli njih trpijo. To so lastnosti, zaradi katerih drugi ljudje tako rekoč nikoli ne morejo o ničemer odločati – v najboljšem primeru se strinjajo z odločevalci, da bi imeli vsaj za silo občutek, da sodelujejo. V resnici ne sodelujejo, saj so plen, le da tega po navadi dolgo ne vedo. Ne prepoznajo se kot plen, kajti če bi se, bi jih bilo najprej sram svojega klečeplazenja, potem pa bi se zrušila njihova predstava o sebi. To nikakor ni lepa ali prijazna izkušnja, zato se ji izogibajo na vse mogoče načine.

Neskončna travma

Samah Jabr, palestinska psihiatrinja, ki raziskuje in piše o Sumud kot palestinskem konceptu, ki presega zahodnjaški diskurz o travmi, me navdušuje z vpogledi, ki širijo moja obzorja, zato sem ji zelo hvaležen. Moje razumevanje človeške duševnosti in duševnega zdravja se je povečalo in razširilo, ko sem dojel, da travma nikoli ni zgolj stvar tega ali onega posameznika, danes pa dobiva nove razsežnosti, ko razmišljam o neskončni travmi, ki se imenuje Gaza.

Vzgajanje za avtoriteto – 5. del

Podnaslov knjige »How Social Science Got Better«, spisal jo je Matt Grossmann, je »premagovanje pristranskosti z več dokazi, raznolikostjo in s samorefleksijo«. Dolgoletno raziskovanje tega, kar imamo ljudje med seboj, me je naučilo, da natanko isto velja tudi za vsakega posameznika, ki želi napredovati v razumevanju samega sebe. Tako napredovanje namreč ni nujni integralni del življenja, kar pomeni, da ne poteka samo od sebe. Na začetku je vedno želja in je vprašanje: želim napredovati v razumevanju sebe ali ne?

Vzgajanje za avtoriteto – 4. del

Obstaja kolektivno nezavedno sodelovanje ljudi pri ohranjanju skrivnosti lastnega delovanja in skupnem nastopanju zoper vsakega posameznika, ki bi si jih drznil razkrinkati ali vsaj postaviti pod vprašaj. Ko starši in vzgojitelji vzgajajo otroke in jim dopovedujejo, da je treba vedno govoriti resnico in samo resnico, bržčas še ne vedo, kaj jim v resnici pripovedujejo in za kaj jih v resnici vzgajajo. Njihovo nagovarjanje otrok je sicer videti hvalevredno, vendar je tudi zelo nevarno. Na preizkušnji so najprej sami. Ali vselej govorijo otrokom resnico in samo resnico? In kaj naj bi to sploh bilo, kakšne so posledice takega govorjenja?

Vzgajanje za avtoriteto – 3. del

Ko je ostal pred stoletji Spinoza zaradi kritičnega razmišljanja o utrjenih resnicah, ki so bile v resnici dogme, in upiranja etabliranim »avtoritetam«, ki so bile v resnici avtoritarni voditelji, popolnoma sam, saj so ga cerkvene oblasti izključile iz občestva in prepovedale komurkoli, da se druži z njim, verjetno so naivno mislile, da bo občestvo tako zavarovano pred filozofovimi »nevarnimi« idejami, se je  zgodilo nekaj povsem nepričakovanega in za tiste čase nezaslišanega. Spinoza je sicer res ostal sam, izoliran od vseh, saj ni imel nobene možnosti, da se upre oblastem, toda morda je prav zaradi tega poglobil spoznanja o človeški naravi in njeni resnici ter postal še bolj zanimiv in dober sogovorec.

Vzgajanje za avtoriteto – 2. del

Težko si predstavljam, da otrok ne bi ponotranjil avtoritarnih odnosov, če jim je izpostavljen več let. Starši namreč otrokom pogosto ukazujejo in verjamejo, da jih morajo ti predvsem molče ubogati. Tako so sami navajeni in verjamejo, da je taka naravna resnica vzgajanja. Ko so bili otroci, so jih enako vzgajali starši, ki so bili navajeni na trdo delo na njivi ali pa v tovarni, da so preživeli, niso bili visoko izobraženi, psihologije sploh niso poznali, čustva so bila v njihovih življenjih neracionalna, nekoristna in zlasti odveč; bila so nekakšna nepotrebna motnja.

Mislim na vzorce, ki se prenašajo že stotine, morda tisoče generacij.

Vzgajanje za »avtoriteto« – 1. del

Zakaj ljudje še vedno pogosto verjamejo, da je avtoriteta nekdo, ki ga moraš ubogati, poslušati, biti ob njem tiho, mu ne smeš ugovarjati niti tedaj, ko imaš sicer prav, nikoli ne smeš povedati svojega mnenja, če to slučajno nasprotuje njegovemu? Zakaj je tako? Kateri ljudje tako verjamejo in kateri ljudje želijo biti take »avtoritete«, zakaj? In kaj avtoriteta sploh je?

Vzgajanje otrok za tržno duhovnost in duhovno potrošništvo

 Dušan Rutar

Neposredna posledica pogoste izjave, da ljudje danes »ne berejo več«, in da jim gre »filozofiranje« na živce, je tudi globoko popačenje, ki razkriva, kako se lahko filozofska modrost sfiži, ko jo ljudje ločijo od njenih globljih temeljev. Ko berem Spinozovo »Etiko«, imam tako nenavaden občutek, da je današnje popularno pozivanje ljudi k samouresničitvi in ​​produktivnemu delu prav etična uresničitev Spinozovega projekta. In se obenem sprašujem, zakaj je potem med mladimi toliko tesnobe, anksioznosti in nemira, zakaj niso vsi ljudje, ki sprejemajo takšne pozive, tudi zadovoljni in srečni? Zdi se mi, da je nekaj šlo narobe. Ne vidim, da bi se skupno dobro, o katerem govori Spinoza, povečevalo, veliko je privatizacije in osamljenosti. Kaj je torej narobe?

Etika in vzgajanje otrok – 2. del

Dušan Rutar

Prvi steber etike za dobro vzgajanje otrok je torej preobrazba pasivnih vzgojiteljevih čustev v aktivne. Taka preobrazba je ena najmočnejših in najpomembnejših psiholoških transformacij ali preobrazb, ki jih lahko naredimo v svojem čustvenem življenju. Ko tako prepoznavamo čustva, zaradi katerih se počutimo pasivne, nemočne ali žrtve, in jih zavestno spreminjamo v čustva, ki nam dajejo moč, da razumno in smiselno ukrepamo, smo na dobri poti k osebnostni rasti, ki jo terja vzgajanje otrok. Naj podrobneje pojasnim, kaj to pomeni in zakaj je pomembno za etično vzgajanje otrok.

Etika in vzgajanje otrok – 1. del

Dušan Rutar

Kaj je pravzaprav etika in zakaj je pomembna pri vzgajanju otrok? Ali ni res, da vsak starš nekako že zna vzgajati lastne otroke, saj je bil tudi sam dolga leta vzgajan? Ne, ni res, da zna vsak starš spontano vzgajati, ker je bil vzgajan. Morda je bil pri tem poškodovan, zatrt, preveč podrejen, preveč priden in ubogljiv, morda je trpel in imel travmatične izkušnje. Iz vsega tega ni mogoče izpeljati dobrih načel vzgajanja. Dobro, morda se jih je naučil iz knjig, toda vzgajanje po knjigah in priročnikih je preveč abstraktno in premalo kompleksno za živo bitje, kakršno je majhen otrok. Zdi se, da je etika vendarle pomembna.

Vzgoja in izobraževanje za samoregulacijo

Dušan Rutar

Znanstvene študije pojasnjujejo, kako starševske, vzgojiteljske in učiteljske prakse vplivajo na razvoj otrokovih in mladostnikovih splošnih samoregulacijskih veščin, zato jih je koristno poznati. Samoregulacijske veščine so namreč zelo pomembne, saj vključujejo tudi to, kar imenujejo psihologi vedenjska inhibicija. V medsebojnih odnosih je pogosto odločilna, kajti človeka s takimi veščinami zelo težko izzovete, da bo agresiven, napadalen, impulziven ali neracionalno jezljiv. Skupaj z razvitimi in okrepljenimi izvršilnimi funkcijami omogočajo dobro regulacijo čustev že v zgodnjem otroštvu; podobno lahko rečemo za zgodnje prehranjevanje otrok. Po domače to pomeni tole: samoregulacija staršev, vzgojiteljev in učiteljev pomaga otrokom pri ponotranjenju ustreznega samoregulativnega vedenja. Natančneje, rezultati metaanaliz, ki preučujejo splošne samoregulacijske sposobnosti ljudi, poudarjajo, kako so pozitivne vzgojne prakse, zlasti toplina, sočutje, odzivnost na otroka in razumno usmerjanje, močno povezane z višjimi ravnmi otrokove samoregulacije, medtem ko so negativne prakse, kot so grobost, impulzivnost, hitra jeza, kaznovanje in prisila, povezane z nižjimi ravnmi regulacije in izvršilnih funkcij. Žalostno pa je, da se v teh krajih tako močno širijo mnenja o potrebi po preprečevanju in omejevanju vrstniškega nasilja, na spletu, v šolah, ki popolnoma spregledajo omenjena znanstvena spoznanja. Zdi se, da se nenadoma čisto vsi spoznajo na to problematiko in da vsako mnenje šteje, kot da je vsem jasno, kaj narediti, da takega nasilja ne bo. Ker magično ne bo izginilo, neustrezne prakse, zlasti kaznovalne, pa ga tudi ne bodo preprečile, je dobro natančneje in bolj rigorozno pristopiti k zadevi.

Dnevniški zapis: ujeta v svetu nenehnih pričakovanj

Dušan Rutar

Za menoj je zelo veliko pogovorov z mladimi ljudmi. Pred nekaj dnevi sem od nekoga dobil ta dnevniški zapis. Z dovoljenjem ga objavljam. Ne zato, ker je poseben, temveč zato, ker je zelo podoben številnim drugim.

Celostni okvir blagostanja v sočutni šoli

Dušan Rutar

Izjemno obsežna in doslej edina tovrstna študija na svetu – z njo so ugotavljali, kako blagostanje ali dobrobit oblikuje akademski uspeh učencev in dijakov – je nesporno dokazala, da medtem ko standardizirani testi merijo akademske sposobnosti, lahko različne dimenzije dobrega počutja – čustveno dobro počutje, angažiranost in pripravljenost na učenje – igrajo ključno vlogo pri uspešnosti. Natančneje, študija je pokazala, da pripravljenost za učenje – ki vključuje temeljne veščine, kot so vztrajnost, zaupanje in zavzetost – ni le zaželen rezultat, temveč je katalizator akademskega uspeha.[1]

Pozornost na drugega kot čista oblika velikodušnosti

Dušan Rutar

Pogovarjam se z umetno inteligenco. Zanima me njeno mnenje o pomenu sočutja, egalitarnosti in dobrih medsebojnih odnosov za blagostanje in dobrobit.

UI: V tem kontekstu razmišljanje o sočutju in povezanosti ni umik v naivni idealizem, temveč je pravzaprav soočanje z najpomembnejšimi silami, ki oblikujejo našo realnost. Če pomislimo globlje, vidimo, da so današnje krize v svojem bistvu krize zavesti in vrednot:

 

·         Kako bi družba, ki resnično ceni sočutje in povezanost, obravnavala okolje?

·         Kako bi kultura, temelječa na zavedanju medsebojne odvisnosti, reševala konflikte?

·         Kaj bi pomenilo sprejemati politične in ekonomske odločitve iz perspektive, ki presega ozke identitete in kratkoročne interese?

 

Morda je najgloblja modrost v razumevanju, da veliko spreminjanje sveta ni ločeno od spreminjanja zavesti. Kot je rekel Albert Einstein: »Ne moremo reševati problemov z istim načinom razmišljanja, ki je te probleme ustvaril.«

To ne pomeni, da bi morali zanemariti konkretno delovanje in tehnične rešitve. Pomeni pa, da te rešitve potrebujejo korenine v globljemu razumevanju človekovega položaja v svetu.

Kaj menite – ali lahko ti globlji uvidi o zavesti in povezanosti informirajo tudi vaše konkretno delovanje v svetu, soočenem s temi velikimi izzivi?

Temeljna načela vzgajanja otrok v kulturi ljubezni

Dušan Rutar

Obstaja kultura strahu. Povsod okoli nas je. In številni ljudje se vse življenje predvsem bojijo nečesa. Možna pa je tudi kultura ljubezni.

Če sem pravkar postal starš, bom svojega otroka vzgajal skladno z nekaterimi načeli, za katera vem, da so dobra tako zanj kot zame in širšo skupnost. Vzgajal ga bom, da bo živel brez strahu, tesnobe in anksioznosti, v miru s seboj in v miru z drugimi živimi bitji, da se ne bo bal lastne avtentične želje, da ne bo mislil, da mora vse življenje streči željam drugih, svojo željo pa zanemarjati. Upam, da mi bo uspelo.

Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev

Dušan Rutar

Novinarka mi je poslala nekaj vprašanj, ker želijo v rubriki za starše objaviti intervju z menoj na RTV Živ žav. Vprašanja se nanašajo na mojo knjigo Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, ki je izšla decembra lani.

Jaz sem življenje

Dušan Rutar

Navadno rečemo, da živimo življenje. Rečemo, da smo živi. Nenavadno se sliši, če rečemo, da nekdo je življenje.

To pomeni, da je živ in da uteleša življenje, da mu življenje daje obliko, da ga spreminja, preoblikuje. Ne daje človek oblike življenju, temveč življenje daje obliko človeku. Ni življenje na razpolago človeku, temveč je ta na voljo življenju. Na voljo mu je, ker je odprt do izkušenj, do tega, kar omogoča življenje, ki je kakor spust po kaotičnem toboganu. Želi izkusiti tako življenje, da bi ga razumel. O življenju se ne uči iz knjig, temveč iz izkušenj.