Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 5. julij 2017

Amaterji

Dr. Dušan Rutar
Noben profesionalec ne bo nikoli naredil revolucije. Tak je slogan teh, ki nimajo kompetenc, kot se reče v novoreku, nimajo profesionalnih ali strokovnih kvalifikacij za spreminjanje sveta na bolje. Spremenili ga bodo amaterji, čeprav so strokovnjaki danes na vsakem koraku in na vseh koncih sveta, nenehno jih sprašujejo za mnenja in nasvete in tudi zares so zelo zaposleni: vedno znova nekaj merijo, načrtujejo, delajo sheme, svetujejo, predlagajo, pojasnjujejo in sortirajo ali razvrščajo življenja milijonov ljudi po vsem svetu. Toda zadošča kratek sprehod po zgodovini, pa ugotovite nekaj presenetljivega in navdihujočega.
V senci košate fige, ki prav zdaj daje okusne, sočne plodove, po katerih moram zgolj seči z roko, sem te dni še enkrat prebiral zares izvrstno knjigo in si zraven privoščil še dva deci rdečega. Njen avtor je britanski marksistični teoretik sodobnega urbanega življenja ljudi, Andy Merrifield; naslov knjige je The Amateur.

Osnovna ideja knjige je zares navdihujoča in opogumljajoča: nekje na poti smo izgubili amaterskega duha, poleg tega pa nas je zapustil še duh osvobajajočega uživanja v stvareh, ki jih ljubimo.

Dejstvo je, in glede tega se povsem strinjam z Andyjem, da naša življenja vse bolj uravnavajo strokovnjaki. Prodrli so v vse pore naših življenj, zato je vtis, kot da ne znamo več živeti brez njihovih strokovnih nasvetov. Obnašamo se, kot da je življenje en sam dolg znanstveni ali vsaj strokovni eksperiment, na katerega se kajpak spoznajo strokovnjaki, medtem ko jih amaterji lahko samo spoštujejo kot bogove in prosijo za nasvete.

V naših domovih, na delovnih mestih, na ulicah in trgih, povsod drugje je zato vse več praks teh, ki se spoznajo na stroke, zraven pa še na denar, saj vedo, kaj gre dobro v promet in kaj ne. Prav zato se krepi še en vtis: kot da moramo živeti tako, da se bo vse čim bolje prodajalo, kot da se moramo tudi sami prodajati kot blago na trgu.

Karl Marx, Charles Baudelaire, Fjodor Dostojevski, Edward Said, Guy Debord, Hannah Arendt in Jane Jacobs pa so bili vsi po vrsti amaterji, pravi Andy. Kaj natančno to pomeni?

Pomeni več zadev. Prvič. Tvegali so. Niso se zapirali v ozke kroge elitnih akademikov, profesionalcev in mastno služili s predavanji. Drugič. Mislili so, kar je bilo v njihovem času in okolju nemisljivo (unthinkable), zato so jih zlasti profesionalci in akademiki polivali z gnojnico. Tretjič. Iskali so neodvisno misel – in spreminjali svet.

Amaterji so torej ljudje, ki so pogumni, neodvisni in so pripravljeni tvegati. To preprosto pomeni, da je vsakdo lahko amater – tudi profesionalci. Amaterska drža namreč pomeni natanko to, kar zapiše avtor knjige: pomeni pripravljenost zapustiti sedež udobnega donosnega konformizma, pomeni imeti željo, da te ne vodi profit ali nagrada, temveč ljubezen do spoznavanja širše slike, pomeni imeti interes po seganju onkraj meja svoje specialnosti, skrbeti za ideje in vrednote kljub omejitvam, ki jih prinaša specializirana profesionalnost.

Intelektualec je tako človek, ki ne daje nasvetov drugim, kako naj živijo, temveč je človek, ki zastavlja dobra vprašanja ravno o dejavnostih strokovnjakov, ki dajejo nasvete – v kapitalizmu za drag denar, seveda. Ljudje, na katere se naslavlja, niso občinstvo, ki ga je treba poučiti, zadovoljiti in osrečiti, zabavati in razvedriti, temveč so ljudje, ki jih je treba izzivati, provocirati, mobilizirati v kolektivno demokratično delovanje, kajti to potrebujemo še mnogo bolj kakor strokovne nasvete, kako pravilno živeti.

Slika: Jane Jacobs