Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 10. julij 2017

Festival ljubezni

Dr. Dušan Rutar
Ob Blatnem jezeru sta v mestu Keszthely drug ob drugem muzej erotike in muzej mučilnih naprav. V prvem muzeju ni nobenega duhovnika, medtem ko je v drugem eden že takoj na začetku oziroma pri vhodu. S svojo mogočno in strogo pojavo prav izstopa, lahko bi rekel, da kar napolnjuje prostor in jasno sporoča vsakomur, ki vstopi, kdo je glavni. Očitno je tudi, da povsem nadzoruje postopke mučenja ljudi. Ti so zelo raznovrstni: enemu z železnimi kleščami vlečejo jezik iz ust, drugemu z nožem pazljivo, da človek ne bi prehitro umrl, odpirajo drob, nekaterim ljudem z železnimi kavlji šarijo po telesih in po telesnih odprtinah, zlasti ženskam, ali pa jih zapirajo v železne kletke, ki so v notranjosti na gosto posejane z iglam podobnimi ostrimi jeklenimi konicami, zaradi katerih vsakdo počasi izkrvavi zaradi številnih ran, ki nastanejo po vsem telesu, pobegniti pa zaradi železja nikakor ne more.
V muzeju erotike je povsem drugače. Tam vlada svobodni duh uživanja v telesu, zato moški in ženske raziskujejo drug drugega in se predajajo temu, kar bi lahko imenoval festival telesne ljubezni, saj so si ljudje naklonjeni, in jim ne pride na misel, da bi hoteli kam pobegniti.

Festival ljubezni predstavlja tudi razkošje ideje, katere razvoj lahko spremljamo vsaj zadnjih dvesto let in še nekaj; to je čas, ki je minil, odkar se je zgodila francoska revolucija.

Razkošje ideje je tole: obljuba egalitarnosti.

V muzeju mučilnih naprav takega razkošja ne morete odkriti, kar pa niti ni presenetljivo, saj ga tam preprosto ni. Vlada stroga hierarhija, zaradi katere so nekateri ljudje kratko malo vredni toliko kot kup ničvrednega mesa, s katerim lahko nekdo počne, kar pač hoče. Lahko ga reže, seka, ščipa, mrcvari, zvija, melje, premetava sem in tja, z njim lahko eksperimentira in si daje duška, zlasti pa sledi namigom najbolj izprijene imaginacije, ki si jo je mogoče izmisliti.

Politična obljuba egalitarnosti temelji na zelo preprosti in jasni ljubezni do drugega človeka ter ima ljubezen do njega za najvišji cilj, ki ga prepoznavamo kot skrb za drugega.

Mučenje ljudi je zlasti v srednjem veku največkrat spektakel, v katerem je jasno vidno, kdo je vreden več in kdo ni vreden nič, koga se je treba bati in pred kom je treba ves čas trepetati.

Festival ljubezni emancipira ljudi, v njem nastopajo emancipirani ljudje, ki v praksi svobodno uresničujejo obljubo egalitarnosti, kar pomeni, da jo preprosto udejanjajo in s tem dokazujejo, kako zelo malo je treba za prehod od idej k praksi.

Sprehajanje skozi muzeja omogoča v teh vročih dneh še eno izkušnjo, ki jo lahko človek shrani v zbirko drugih izkušenj, med katerimi so vredne zlasti izkušnje srečevanj z ljudmi z vsega sveta. Ti se ob večerih, ko se vročina nekoliko poleže, zbirajo v velikem številu, da bi skupaj prispevali k festivalu ljubezni, ki zares prepriča, da čisto noben človek ni vreden niti za dlako več kot kdorkoli drug.

V takem okolju se rojeva tudi izkušnja, kako dobro je biti skupaj z ljudmi, ki te ne vrednotijo, ki ne sklepajo, koliko si vreden, temveč so preprosto tam, da se lahko z njimi pogovarjaš, kramljaš, uživaš v pijači in dobri hrani, obenem pa odkrivaš, kako nore so ideje politikov o rasti vsega, ideje, ki so v popolnem nasprotju s tem, kar lahko vsakdo odkriva v naravi, kjer ni nobenega razmetavanja z energijo, nobenega razkazovanja nakopičenega bogastva in zlasti nobenega dokazovanja, da je elita več vredna kot vsi drugi skupaj.


Slika: Duhovnik in ženska (foto: Dušan Rutar)