Dr. Dušan Rutar
Čisto mogoče je, da kdo ni navdušen nad prebiranjem filozofskih del, pod katerimi so podpisani avtorji, kot sta Kant ali Rousseau, ki sta živela v času francoske revolucije ali malo pred njo. Tako branje je lahko tudi izgubljanja dragocenega časa, ki je v kapitalizmu kajpak denar, kot nas nenehno prepričujejo; tako je mogoče razmišljati in tako tudi zares razmišljajo. Gotovo je tudi res, da ni vse zlato, kar sta napisala omenjena filozofa. Torej je dobro vzeti pamet v roke in brati pozorno ali čuječe, kot bi rekli v novoreku. In zares ne bi bilo slabo, če bi več časa namenili razmišljanju o pomenu treh zamisli, na katere naletimo, če si vzamemo nekaj časa in čuječe beremo, kar sta zapisala. Zamisli so vsaj tri: javna raba uma; obča volja; raz(um). Vse so zelo pomembne. Zakaj?
Pomembne so, ker se ljudje kot družbena bitja ves čas zbirajo na javnih krajih, jih ustvarjajo in preoblikujejo, se povezujejo, srečujejo in, kar je morda najpomembnejše, skupaj razmišljajo.
Ne razmišljajo kot atomi, vsak zase, ne nastopajo tako, da vsakdo pove svoje mnenje, temveč tako, da se pogovarjajo in skupaj uporabljajo raz(um) na učinkovit način, kar preprosto pomeni, da njihovi pogovori nekam vodijo in tudi dosegajo cilje. Poglejmo sedaj, katere so osnovne razsežnosti takega pogovarjanja, kot sta jih razumela Kant in Rousseau.
Prvič. Skupno nastopanje na javnih krajih bi moralo biti inkluzivno. Kaj to pomeni in zakaj bi moralo biti tako?
Inkluzivno delovanje na javnih krajih pomeni javno rabo uma, ki je po definiciji demokratična, saj preprečuje zlorabljanje moči ali oblasti. Tako je še iz antičnih časov, ko se rodi zamisel o demokraciji in demosu, zamisel, da v demokratičnih občestvih nihče ne more in ne sme imeti zadnje besede.
Inkluzivnost javne rabe uma torej pomeni, da sodeluje pri upravljanju s tem, kar imenujemo obče dobro, vsak človek, ne le elita. Očitno je, da danes ne živimo v demokraciji, saj velikanska večina ljudi ne upravlja s kapitalom, ki neposredno vpliva na obče dobro.
Drugič. Inkluzivno sodelovanje na javnih krajih in pri javni rabi uma spremlja še ena razsežnost družbenega življenja, ki je refleksivnost. Javna raba uma vselej že pomeni refleksijo javnega dogajanja, družbenih procesov in oblastnih razmerij.
Refleksija pravzaprav ni nič drugega kot tak način govorjenja, ki pomaga ljudem do vpogleda v tiste razsežnosti njihovega družbenega delovanja, ki so sicer manj poznane, spregledane, skrite ali prikrite, lahko pa so tudi povsem nezavedne.
Nancy Fraser pa poudarja tudi pomen tretje razsežnosti demokratičnega delovanja državljanov, ki je učinkovitost. Merimo jo glede na spremembe ali preoblikovanje javnih prostorov, ki se med drugim kaže tudi v številu različnih ljudi, ki jih prepoznavamo. Učinkovitost sodelovanja pri javni rabi uma se vsekakor presoja po tem, koliko različnih ljudi je vključenih.
Če se ozrete okoli sebe, zlahka ugotovite, da o obče dobrem razpravlja izjemno majhno število ljudi in ti so vselej isti. Poleg tega spoznate, da o vsem skupaj vse pogosteje razmišljajo strokovnjaki, medtem ko navadnih ljudi nihče ničesar ne vpraša, saj prevladuje prepričanje, da se na ekonomijo spoznajo ekonomisti, na politiko politiki in na fuzbal fuzbalerji. Čevljarji kajpak delajo čevlje in molčijo o vsem drugem, zidarji pa zidajo in takisto molčijo.
