Dr. Dušan Rutar
Že vse življenje mi najrazličnejši ljudje vedno znova in znova prijazno svetujejo, naj govorim ali pišem le tisto, kar je ljudem všeč, naj jim ne jemljem iluzij, ker jih potrebujejo za preživetje. Naj bodo moje knjige prijazne do bralcev. Torej mi svetujejo, naj skušam uganiti, kaj je ljudem všeč, kaj imajo radi, kakšna je njihova želja, potem pa naj jo s svojim govorjenjem ali pisanjem izpolnjujem ali zadovoljujem. Ljudje naj bi namreč spontano povezovali všečnost in željo in medsebojne odnose. Lepo in prav. Tudi mediji se držijo istega, sem počasi spoznal. Vse pogosteje mi zato pripovedujejo in kažejo, kar naj bi želeli, da slišim ali vidim ali preberem, ne pa tistega, kar je res in česar bi si sam v resnici želel; podtikajo mi, da vedo, kakšna je moja želja, in da jo izpolnjujejo. Podobno velja za politike in njihove svetovalce ali piarovce: nastopajo všečno, govorijo le tisto, za kar mislijo, da bi ljudje radi slišali. Tudi lepo.
A kako je potem z resnico? Kdo bo govoril o njej, če vsi sledijo isti logiki všečnosti, kajti resnica ni nujno všečna? Nikjer ni zapisano, da ljudje želijo slišati resnico lastnih življenj, zato so tudi izumili pregovor, da resnica boli. Smo potemtakem vsi obsojeni na ustvarjanje virtualnih, simuliranih in na videz prijaznih svetov, v katerih nastaja, kar bi radi, kar bi želeli, ne pa to, kar je res?
Težava je še ena: kako sploh vedeti, kaj bi kdo želel slišati, videti, prebrati? Recimo, da želim napisati nekaj, kar bi ljudje radi slišali. Od kod njihova želja? So se naučili želeti od drugih ljudi, ki so prav tako nekaj želeli? Pa oni? Slaba neskončnost.
In če je želja nezavedna, kako ljudje sami vedo, kaj želijo, kako vedo, kaj drugi želijo od njih? Kaj se dogaja? Posameznik nekaj želi in obenem skuša uganiti, kaj želijo drugi posamezniki od njega, da bi želel, kar želijo sami. Kateri posamezniki?
Kako naj torej vem, kaj želi drugi, če niti ta ne ve, kaj želi? In kako naj uganem, kaj želijo drugi ljudje? Ali sploh obstaja ena sama želja množice ljudi?
Željo je torej treba uganiti, saj ni nobene druge možnosti. A če moram jaz ugibati željo drugih, ali ne velja popolnoma isto tudi zanje? Naj torej oni ugibajo mojo željo in mi jo skušajo zadovoljiti.
Toda to še vedno ni dovolj. Ko se mi zdi, da sem uganil željo drugih, ne morem vedeti, ali sem bil dovolj natančen, kajti nezavedna želja je za zavest nesprejemljiva, saj zato pa je nezavedna. Zavest ne želi, da postane zavestna ali pa jo skuša izriniti v nezavedno, če je slučajno postala taka.
Če torej uganem nezavedno željo drugega človeka ali celo drugih ljudi, tvegam zavrnitev, saj ni nujno, da jo bo njegova ali njihova zavest sploh hotela sprejeti.
Namesto nezavedne želje imamo tako opraviti z zavestno simulacijo želje. In ko nam pripovedujejo, kar bi domnevno radi slišali, zadovoljujejo kvečjemu simulacijo želje, to pa ne prinese zadovoljstva, ki ga lahko prinese samo zadovoljevanje resnične želje.
Torej smemo sklepati: ne živimo samo v svetu simulacij, temveč živimo tudi v svetu nezadovoljstva. Paradoks je, da zadovoljevanje simuliranih želja ravno ne zadovoljujejo želje in ne prinaša zadovoljstva.
Se morda tudi zato ljudje večno pritožujejo in napolnjujejo pogovore z jamranjem?
Stari so vedeli, kaj to pomeni. Uporabljali so izraz katarza, ki pomeni očiščenje. Prinese ga soočenje z resnico, ne z njeno simulacijo. In kaj prinaša očiščenje?
Pomiritev s seboj in z drugimi ljudmi, občutek, da je človek storil nekaj zares dobrega, koristnega, smiselnega in inteligentnega.
Šele katarza prinese in omogoča odprtost ljudi do resnice, s tem pa tudi do nezavedne želje, ki vse do katarze podpira imaginarne scenarije, po katerih živimo.
Živimo na tem svetu, da bi večno odrivali resnico in ustvarjali simulirane svetove, v katerih nismo zadovoljni in srečni, ali pa bi k sicer všečni ideji o inkluziji dodali še eno razsežnost, ki je: vključevanje resnice?
Morda bomo, morda pa tudi ne.
