Dr. Dušan Rutar
Vtis je, skratka, da mora biti sodobni človek ves čas na nogah, da mora brez premora nekaj početi, da mora živeti aktivno, kot da bi kaj zamudil, če ne bi živel na tak način, da mora biti dinamično čisto vse: hrana, ki jo uživa; pijača, ki jo zliva vase; način hoje in premikanja nasploh; način govorjenja; obleke, ki jih dinamično nosi in ki dokazujejo vsem, ki imajo oči, da vidijo, da je njihov lastnik dinamičen; načini oblikovanja svojega telesa; splošni videz, za katerega dinamično skrbi; vse druge dobrine, ki jih dinamično kupuje, ker je to dobro za rast BDP-ja; počitnice in dopust; prosti čas, ki prav zato sploh ni prost, ampak je vnaprej določen oziroma napolnjen s strokovno in znanstveno preverjenimi vsebinami.
Klinične študije pa dokazujejo, da številni ljudje z dinamičnim življenjskim slogom preprosto zgolj pretiravajo, nekateri pa si celo kopljejo prerani grob, če izpustimo telesne in duševne poškodbe, ki si jih nakopljejo, osamljenost, kronični stres, živčnost, vznemirjenost in nesposobnost za počivanje. Premalo spijo in imajo težave s spanjem; preveč obremenjujejo svoja telesa, zlasti srce; redko se umirijo in so polni adrenalina tudi takrat, ko telo potrebuje počitek; tvegajo nevrodegenerativne bolezni, saj zlasti možgani potrebujejo veliko počitka, da se regenerirajo, obnovijo, da okrepijo sinaptične povezave, tega pa ne morejo narediti v ustrezni meri, če ne počivajo dovolj.
Dinamično življenje v poznem imperialističnem kapitalizmu v 21. stoletju sili ljudi, da spijo v povprečju bistveno manj kot njihovi predniki dve generaciji nazaj in bistveno manj, kot so spali ljudje pred stoletjem ali dvema. Več delajo kot nekoč, povečuje pa se tudi razkorak med njihovimi zaslužki in učinkovitostjo na delovnem mestu. Ta je pričakovano vse večja, plače in drugi zaslužki pa se povečujejo bistveno počasneje, kar pomeni, da ostaja več za lastnike kapitala.
Dinamično življenje je namreč natanko zanje. Dinamični ljudje so učinkovitejši, to pa je dobro zlasti za dobičke, ki gredo v žepe lastnikov kapitala. Ker so tudi ljudje-delavci kapital, je nadzor nad njimi, prav sem pa sodi pozivanje k dinamičnemu življenju in skrbi zase, eden najboljših načinov za povečevanje razlik med elitami in vsemi drugimi ljudmi, ki so vse bolj izključeni in imajo vse manj dostopa do kapitala, ki se kopiči v rokah tistih, ki ga že imajo.
Res je, da živijo dinamično, toda ob koncu dneva je vendarle odločilno, kdo ima v rokah kapital in kdo ga nima, zlasti pa je pomembno, kdo ga ima več.
Prav tu pride do polnega izraza pomanjkanje javne rabe uma, kajti ta kratko malo ne sodi k dinamičnemu življenju. Pogovarjanje prav tako ne sodi, zato večina ljudi toži, da se nima s kom pogovarjati. Dinamičen življenjski slog namreč ne zajema refleksije samega sebe, ki je zato izključena, ne zajema analize ali dekonstrukcije samega sloga, ki bi pokazala, kako zelo so dinamični ljudje nadzorovani, ne da bi se tega polno zavedali, ne zajema resnega pogovarjanja o sebi, saj je to izgubljanje časa, ne zajema analiz obče dobrega. Vse to je izključeno iz življenja, da bi bilo to čim bolj dinamično in aktivno ter dobro za elito.
Da bi bilo in tudi zares je. Zadeve preprosto delujejo.
Slika: Spolzka tla (foto: Dušan Rutar)