Dr. Dušan Rutar
Ljudje navadno vzamejo s seboj na dopust tudi kako knjigo. Poletno branje. Praviloma je to lahkotnejše branje, saj je dopust čas počitka, kot rečeno. Tudi sam imam s seboj tako branje. Rad bi predstavil nekaj knjig, ki jih berem te dni, oziroma jih bom še bral, saj je poletje vroče in dolgo.
Knjige, ki jih bom predstavil, niso take, da bi njihovo vsebino pozabil že jeseni ali pa znal o njih kvečjemu povedati stavek ali dva, pa še tisti znameniti knjiga mi je bila všeč/knjiga mi ni bila všeč, temveč so več kot zanimivo znamenje časa, v katerem nas sicer pripadniki elite vsak dan prepričujejo, kako dobro nam gre, kako vse raste in kako bo v prihodnosti vse še veliko lepše.
Kot otrok socializma se ob njihovih govorancah nehote spomnim, da je tudi Tito govoril povsem enako; ali pa oni govorijo enako, kot je govoril tovariš. Ko pogledam kak posnetek na Youtube iz tistih časov, me vselej čudno spreleti: besede današnjih politikov so skoraj do pičice enake, kot da bi jih piarovci prepisovali od njega. Pa pravijo, da je bil Tito oduren avtoritarnež in sploh odvraten samodržec. Hm.
Spomnim se na primer, da so takratni politiki ves čas govorili še o nečem: da moramo varčevati in zategovati pasove, da nam bo jutri bolje. Še bolj zanimivo. Nazaj v današnje čase.
Naj povem, da sem se za poletno branje odločil na podlagi seznama, ki ga je naredila največja neodvisna založba knjig na tem svetu, založba Verso.
Prva knjiga: Kim Stanley Robinson, New York 2140. To knjigo bom prebral, ker me resnično zanima, kako so se ljudje naučili živeti v času, v katerem nam grozita dve veliki katastrofi, o katerih pripadniki elite seveda ne bodo nikoli črhnili ne črne in ne bele, če odmislim kak brezvezen kliše: podnebne spremembe in zrušenje kapitalističnega sistema, ki se lahko razsuje, kot se razbije ladja ob čereh. Knjiga me zanima tudi zaradi tega, kar je povedal nedavno Stephen Hawking, ko je praznoval 75. rojstni dan. Povprašali so ga, kaj meni o človeštvu in njegovem preživetju zaradi globalnih podnebnih sprememb. Odgovoril je, da bi bilo najbolje, če bi se peščica ljudi odpravila na kak drug planet in poskusila znova. Toliko o lepših časih.
Druga knjiga. Naomi Alderman, The Power. Za to knjigo sem se odločil, ker z zanimanjem pričakujem nadaljevanje serije The Handmaid's Tale, narejene po romanu Margaret Atwood iz leta 1985. Kdor pozna serijo, ve, da se vse skupaj dogaja v avtoritarnem svetu Nove Anglije, v republiki Gilead, kjer je večina žensk neplodnih, te, ki še lahko rojevajo, pa uporabljajo kot sužnje, da spravljajo na svet otroke za svoje gospodarje.
Tretja knjiga. Jeremy Gantz (ured.), The Age of Inequality. Knjiga zgodb o dogodkih zadnjih štirih desetletij, ki nam kot na krožniku postrežejo z vpogledom v naravo brutalne neenakosti med ljudmi po zlomu srednjega razreda in države blagostanja. To je pripoved o našem času, v katerem živimo in se občasno odpravimo na dopust, je zgodba o neenakostih, ki jih nekateri zagovarjajo kot čisto zlato, ker naj bi bili ljudje tako ali tako neenaki, različni in drugačni drug od drugega.
Do neke mere je vse to celo res in je trivialno, toda zares pomemben je vpogled v šokantne korporativne prevzeme kapitala, ki segajo tja do Reagana in sem do Trumpa, prevzemi, zaradi katerih so nekateri ljudje bajeslovno bogati, večina pa nima ničesar.
Ne zaradi svojih sposobnosti ali nesposobnosti, da se ne bi kdo prehitro potolažil, temveč zaradi plenilskih korporativnih prevzemov in čisto naključnih dejavnikov, zaradi katerih je mogoče še danes špekulirati na borzi in kopičiti virtualni denar čez vse razumne meje.
Slika: Poletno branje (foto: Dušan Rutar)
