Dr. Dušan Rutar
Film s preprostim naslovom Life (Daniel Espinosa, 2017) in skorajšnji dogodki v Nemčiji, kjer se je v Hamburgu zbrala svetovna elita, nasproti pa ji stoji kakih sto tisoč navadnih ljudi, imajo veliko skupnega, čeprav se to ne vidi na prvi pogled. Ali pa se ravno zelo vidi! V filmu spremljamo obupne poskuse maloštevilne vesoljske posadke, da se znebi nenavadnega živega organizma, ki pride k njim z Marsa, kjer je že povzročil opustošenje. Večji del filma tako spremljamo počasno ubijanje članov posadke, ki nikakor ne najde načina, kako se organizma znebiti. Vse bolj se celo zdi, da je neuničljiv, saj lahko nekaj časa preživi tudi zunaj vesoljske postaje, kjer zagotovo ni kisika in sploh nobenega drugega plina in kjer je peklensko mraz. Poleg tega nenehno raste.
Ali ni tudi sodobni kapitalizem predator, ki uničuje vse pred seboj? Ali nas ne prepričujejo politiki in mainstream ekonomisti iz dneva v dan, da je kapitalizem večen, da se ga ne moremo znebiti, da je celo dober in produktiven sistem, za katerega moramo skrbeti, ker domnevo on skrbi za nas in naše potrebe? Ali ne govorijo zgolj o rasti in rasti in o pomenu rasti in o tem, da mora vse rasti, da je rast intrinzično dobra?
Lahko jim še tako dokazujete, kako strahotne so posledice njegovega delovanja in brezmejne rasti, koliko ljudi trpi zaradi tega po vsem svetu, pa ne bo pomagalo niti malo. Elita se tako prav zdaj pogovarja med seboj, kako bo poskrbela, da bo na tem svetu še več kapitalizma.
Posadka, na koncu ostaneta le še dva, skuša logično razmišljati: vsak organizem ima šibko točko, nemogoče je, da je evolucijsko prilagojen na vse razmere; to preprosto ni mogoče, kar pomeni, da ga je mogoče nekako ustaviti in celo uničiti. In ima seveda prav.
Toda zgodbe s tem na žalost ni konec; bilo bi preveč preprosto. Najprej lahko rečemo, da enako razmišljanje velja za vsak sistem, ne le za živa bitja. Narejen je namreč lahko le pod določenimi pogoji, deluje lahko le pod določenimi pogoji, in če se ti spremenijo, ne more več delovati.
Na koncu filma je rešitev na dlani. Zdi se, da se bo vse izšlo, saj stoji za vsem logika, na katero se lahko zanesemo.
Toda ljudje delamo tudi napake. Včasih se preprosto zmotimo. In posledice so lahko katastrofalne.
Življenjska oblika, s katero se sooči posadka vesoljskega plovila, hoče zgolj preživeti. To je v njeni naravi. Kapitalizem ni živ organizem, pa vseeno obstaja in živi še naprej, se širi in nenehno raste. Razlika je tudi v tem, da lahko preživi le, če se mu ljudje ne upirajo.
S sklepanjem lahko ugotovijo, kje je njegova šibka točka. V Hamburgu prav zato zdajle demonstrira veliko ljudi, zelo veliko. Ni verjetno, da se bo elita zaradi njihovega protesta spreobrnila in da se bo kapitalizem ustavil, zato bodo imeli ciniki še en argument več za razmišljanje tipa saj vam pravimo, proti vetru pač ne morete sc***.
Naj se torej sprijaznimo s tem, kar veleva cinični um? Jaz že ne.
Ali ni bistvo življenja natanko v tem?
