Refleksija

Dr. Dušan Rutar

Vse življenje sem verjel, da nisem nič posebnega. Da nisem drugačen od drugih ljudi. Da sem tak kot oni ali pa še slabši. Sosedov vrstnik je vselej znal vse bolje kot jaz. Zlasti je znal delati z rokami. Vedno znova so mi rekli, da je zares vredno šele delo z rokami. Ne z glavo. Ne z idejami. Ne smeš filozofirati. Se ti zmeša. Možgani se ti skisajo. Tako so govorili. Da moraš stati z nogami čvrsto na trdnih, realnih tleh. In sem jim verjel. Do določene mere. V meni je bil namreč tudi neznani upor. Vedel sem, da ne vem veliko, toda obenem sem čutil, da nekaj pa vendarle vem.
In sem se spraševal. Prav zato, ker nisem vedel. So ljudje po naravi dobri ali zli? Je vsak človek nagnjen k zlu in lahko postane kriminalec, ko napoči pravi trenutek? Kaj pa jaz? Sem zel ali dober? Delam dobro ali zgolj kradem bogu čas in ga zapravljam s filozofiranjem?

Kaj pa notranji mir? Kako naj ga najdem, kaj naj naredim, da nemir izgine? Bi bilo prav, da izgine? Opazujem ljudi okoli sebe: vsakdo želi hrano, pijačo, mir, zasebnost, nekaj malega slave, pet minut recimo, nič več, da ga nekdo posluša, varno službico, nekaj denarja za preživetje, vsaj za silo dobro vlado, večno lepo vreme, dež, ko je potreben, da zalije polja, kjer raste hrana … Pomeni to stati na realnih tleh? Kdo bo pa uresničil vse te želje, vsa ta silna pričakovanja? In zakaj bi moralo biti vreme natanko tako, kot želijo ljudje?

Vsakdo nekaj hoče. Zagotovo je tako. Tudi jaz.

Kaj še hočem? Je to vse, je dovolj? Da želim lepo vreme in pet minut slave? Kako pa je s filozofiranjem?

Če mora biti deska dolga en meter, mizar odreže en meter. Nič več in nič manj. Zadeva je natančno določena in preprosta. Je tako tudi sicer v svetu? Je vse tako preprosto in natančno določeno? Če ima človek sto kil, mora shujšati, če ni ravno dva metra visok. Reče, da bo shujšal in potem shujša. Na osemdeset kil. Na primer. Je to tako preprosto kot odrezati meter dolgo desko?

Opazujem tudi razmerja moči, kajti ta obstajajo. Vselej namreč nekdo nekomu nekaj ukazuje, vselej nekdo od nekoga nekaj pričakuje in se jezi, če se ne zgodi, kar pričakuje ali želi. Dejstvo je, ljudje stalno nekaj pričakujejo drug od drugega. Ne le od vremena torej.

Opazujem razmerja med ljudmi, ki merijo moči in ugotavljajo, koliko je kdo močan. Res pa je tudi tole: kar prevladuje, pogosto ostaja neizrečeno, neizgovorjeno. Refleksije niso pogoste. Kot bi jih ljudje ne marali ali bi se jih bali. Naj vse ostane, kot je. Na površju. Ni pomembno, kaj je pod površjem. Tako si mislijo.

In kaj pomeni stati na realnih, trdnih tleh v luči tega vprašanja?

Razmerja moči naj ostanejo nedotaknjena, kar se zdi tako varneje. Močni naj bodo močni še naprej, šibki pa naj ostanejo šibki. Morda si zaslužijo, da so šibki. Morda celo hočejo biti šibki. Morda hočejo gospodarja nad seboj, da jim vlada, da jim kaže pot v življenju, da jih usmerja, da jih vodi za roko, da jih ob priložnosti nagradi za dobro opravljeno delo, za to, da sledijo, da so mirni in tihi in pridni in delovni in disciplinirani in učinkoviti na delovnih mestih. Da ne ugovarjajo, da ne jezikajo, da se strinjajo. Da so tiho in se strinjajo, da kaj rečejo tako, da se zopet strinjajo.

Potem sem spoznal, da močni želijo, da se šibki ne lotijo refleksije. Da ne govorijo o razmerjih moči. Da govorijo raje o vremenu in fuzbalu in da nakupujejo dobrine.

So ljudje zmožni za refleksijo? So, ker so zmožni za razmišljanje, za delo z glavo, za delo z idejami, za filozofijo. Zakaj je potem ne naredijo? Množično, na nogometnem igrišču pred stotisočglavo množico. Si predstavljate množično refleksijo namesto fuzbala ali rockovskega koncerta?

Jaz si jo zlahka.

Slika: Veliko niča (foto: Dušan Rutar)