Dr. Dušan Rutar
Potem se je oglasil mož in rekel, da bi se rad pogovarjal z menoj. Na moje vprašanje, zakaj to želi, je odvrnil: imam vse, imam denar, ima hišo in avto in biznis, ki dobro teče, toda nimam nikogar, s katerim bi se pogovarjal onkraj čveka, vsakdanjega jamranja in večnega govorjenja o biznisu. Nikogar nimam, da bi se z njim pogovarjal o sebi, o vprašanjih, s katerimi se soočam. Dobrodošli, sem odvrnil.
Najprej pa bi vam povedal nekaj o sebi.
Vse življenje poslušam, naj neham filozofirati. Pa ljudje sploh vedo, kaj je filozofija? Ne, večina nima niti najmanjšega pojma o njej, saj se z njo niso nikoli resno srečali. Kaj je torej filozofija?
Najprej je na vrsti še eno vprašanje: pomeni univerzalnost filozofije, saj brez univerzalnosti ne moremo govoriti o filozofiji, kajti v takem primeru bi imeli ljudje na voljo zgolj partikularna mnenja ali to, kar so imenovali Stari doksa, njeno navzočnost v svetu, kakršen je?
Ne, univerzalnost filozofije pomeni, da filozofija natanko ne spada v celoti v svet, kakršen je, kar preprosto pomeni, da je izključena iz njega in da zanj ne obstaja.
To je tudi osnovni razlog, zakaj vedno znova poslušam od ljudi, ki ne vedo, kaj je filozofija, naj neham filozofirati. Kdor filozofira, namreč ne spada v celoti v svet, kakršen je. Torej se svobodno in prostovoljno izključuje iz njega, za tako držo pa ima tudi zelo dobre razloge.
Prostovoljno izključevanje iz sveta, kakršen je, medtem ko se vsi drugi skušajo vključevati vanj in zagovarjajo celo inkluzijo otrok s posebnimi potrebami?! Zveni čudaško. Seveda, tako zveni za vsakogar, ki ne ve, kaj je filozofija.
Ljudje, ki vztrajajo v svetu, kakršen je, nimajo dobrih razlogov za svoje vztrajanje, kajti svet, kakršen je, je zavezan družbeni nepravičnosti, izkoriščanju ljudi, kopičenju profitov in povečevanju razlik med revnimi in elito. Vztrajati pri nepravičnostih in izkoriščanju pa je nemoralno in neetično.
Kdor se torej ukvarja s filozofijo, se ukvarja z univerzalnim in je izključen iz sveta, kakršen je. Sedaj pa pride na vrsto nekaj najlepšega: filozofija je uporabna natanko zaradi zapisanega. Ni v celoti del sveta, kakršen je, temveč je nekje med svetom, kakršen je, in svetom, kakršen bi moral biti.
Pomembno je tudi tole: ljudje, ki so del sveta, kakršen je, nenehno jamrajo in se pritožujejo nad njim, filozofijo pa izganjajo. Filozofija ne jamra nad svetom, kakršen je, temveč govori o tem, kakšen bi moral biti, zlasti pa nikogar ne izganja.
Izhaja iz aksioma, ki pravi: obstaja nekaj, kar imenujemo humanost človeških bitij; Badiou jo imenuje generična humanost, podobno pa je razmišljal tudi Marx.
Natanko zaradi nje so vsi ljudje enaki, je mogoč zagovor egalitarnosti. Če ne bi obstajala, bi bili ljudje zgolj različni drug od drugega in ne bi mogli misliti univerzalnosti, tega, kar je nad vsakim posameznikom. Vsak človek bi bil zato ujet v svoj mali svet, v svojo monado, iz katere ne bi mogel, saj ne bi bilo ničesar zunaj nje. Nobena sprememba na svetu ne bi bila mogoča, inkluzija otrok s posebnimi potrebami bi bila čisti nesmisel.
Zaradi obstoja humanosti človeških bitij lahko govorimo o inkluziji, lahko govorimo o univerzalnosti in filozofiramo. Ljudje bi morali zato visoko ceniti filozofiranje, ne pa jamranja, pritoževanja čez svet ali dokse.
Danes sicer vse hoče postati biznis, toda filozofiranja ni mogoče spremeniti v biznis, ni ga mogoče vključiti vanj. In morda je najbolj trpko spoznanje, da ljudje, ki se nimajo s kom pogovarjati v svojih življenjih, v katerih hoče biti vse doksa ali pa biznis, navsezadnje pridejo k nekomu, ki se zna pogovarjati, pogovarjati pa se zna, ker razume bistvo filozofije in generičnost človeških bitij, se izključuje iz sveta, v katerem hoče biti vse biznis, in se prav zato zaveda vrednosti življenja, ki ga prav tako ni mogoče spremeniti v biznis.
Slika: Dežnik za vse (foto: Dušan Rutar)
